1/2 leta Gran Canarie

Hej, še sem tu, na Gran Canarii. Že celih 6 mesecev…
Napisanega ni bilo veliko, vem. V glavnem ker nisem našla pravih besed, pa tudi časa je bilo bolj malo, da bi opisala kako živim tukaj.

20170309_110743
Najina delovna pogodba v firmi se izteka. Čaka naju še zadnji delovni teden. Free Motion je presegel vsa najina pričakovanja. Super delovno okolje, super ekipa, super plača… Priložnost za osebno rast, priložnost da se prvič postaviš na lastne noge. Možnost da spoznavaš druge kulture in se naučiš novih jezikov. Navežeš nova poznanstva, prijateljstva. Predvsem pa, da se ogromno naučiš o rentanju koles in o kolesih nasploh.

V Free Motionu sva dobrodošla tudi v naslednji kolesarski sezoni, tako da možnost, da se vrneva nazaj na Gran Canario obstaja in ostaja odprta.

20170209_120058Otočani tukaj se zavedajo, da turisti, predvsem kolesarji predstavljajo njihov kruh in tako dajo jasno vedeti, da smo tujci tukaj dobrodošli in sprejeti. Na prehodu za pešče ustavi vsak avto, ljudje v trgovinah te ogovarjajo z besedami “lepotička, princeska” itd.., na kolesu te avtomobili obvozijo z zavidljivo varnostno razdaljo.
Domačini sami sebe tretirajo kot kanarce in ne kot špance… no, pravzaprav nič razen jezika tukaj ne spominja na Španijo. Doživela sva kakšnih 5 kalim – (la calima) nekajdnevnih obdobij, ko iz Sahare zapiha vroč in izredno suh zrak, ki s sabo prinaša saharski prah. Takrat se zaveš, da to ni več Španija, to je Afrika. Vidljivost zunaj je v tem obdobju zelo slaba, temperatura tudi do 40 stopinj (sredi evropske zime). Od suhega zraka mi je celo več dni kapljala kri iz nosu.
20170209_135046
5 stvari, ki so na GC boljše kot v SLO:
– urejanje raznih papirjev na policiji, občini, banki je hitro in brez dolgih procedur
– kvaliteta asfaltiranih cest in urejenost prometa nasploh
– vreme skozi celo leto dopušča, da lahko mirno živiš brez avtomobila
– radijske postaje, brez brezveznega govoričenja in reklam, solo musica :)))
– hrana v trgovinah je preceeeej cenejša kot doma

Kaj pa tek?
V teh mesecih sem spet kar precej laufala… lahko rečem, da se poškodba iz Ultrabalatona – vnetje kolenskih ovojnic in kit, končno poslavlja. Zasluga gre ogromni količini vaj za moč in stabilizaciji, mnogim uram raztezanja in kolesarjenja.
Trenutno lahko konstantno tečem okrog 80km na teden. Ob 40urnem stoječem delovniku, in vožnji s kolesom v službo in nazaj, (kjer na teden mimogrede naredim še dodatnih 80km) se mi takšna kilometrina ne zdi tako nizka.
Obeta se mi poletje polno tekmovanj in komaj že čakam, da se bom šla spet mal “matrat” med sotrpine.

20161222_110103

Za priložnost, da sem lahko ta droben košček sveta, mali otok, raziskovala vsak dan skozi tek, korak za korakom, skozi ozke peščene doline in črne vulkanske gore na jugu, ter travnate hribe in borove gozdove na severu, sem neskončno hvaležna.
Kljub temu, da se mi otok zdi čudovit, pa moje noge že hrepenijo po mehkih, z mahom poraščenih stezicah, zelenih gozdovih, in žuborečih potokih. Ali bolje rečeno, hrepenijo po tem, čemur v srcu pravim “dom”.

In kaj najbolj pogrešam?

Mrzel smrček, 4 tačke, mehka, siva dlaka…
skadi

Advertisements

Je treba delat… na Gran Canarii

Danes teče moj 14. delovni dan v firmi Free Motion na Gran Canarii.

Delo tukaj je z eno besedo, super. Oba z Blažem so naju dodelili v Pick up, kjer se kolesa oddajajo strankam, in kamor jih stranke vračajo po uporabi.

Delo vključuje pripravljanje in opremljanje koles za izposojo, nekaj “šraufanja”- (menjavanje pedal, sedežev itd..), prevzemanje koles, ko jih stranke vračajo in pregled, skladiščenje koles ter veliko organizacije, ker kolesa dnevno potujejo med 6. trgovinami na Gran Canarii, včasih pa celo na sosednje otoke.
V Pick upu poleg Blaža dela še 5 fantov in jaz.  Delo je fizično, in vsi me svarijo da do sedaj še nobena ženska ni “preživela” obdobja, ko je dela največ – to je od decembra do februarja. Meni se zaenkrat ne zdi pretežko, vajena sem delat, mene doma niso nikoli “šparali” in to mi tukaj pride prav.

Že do sedaj sem pridobila ogromno znanja o vseh vrstah in različnih firmah koles in še vedno se vsak dan najde kaj novega. Rada se učim in vsi radi delijo svoje znanje, nikogar ni treba cukat za rokav in iz njega vleč informacij. Tukaj sodelavci res cenijo tvoj trud in nisi samo številka, celotno vzdušje je popolnoma drugačno od tistega, ki sem ga bila vajena prej.

Delovnik se vsak teden spreminja, prost si zaporedoma 2 dneva v tednu, vendar sta to katerakoli dneva in ne nujno sobota in nedelja.
Dela se vedno v treh različnih smenah. Prva možnost je od 8:00 do 16:00. Druga možnost je od 12:00 do 20:00. Tretja pa split shift, torej od 8:00 do 12:00 in nato od 16:00 do 20:00. V službo in nazaj se vsak dan vozim s kolesom, cca 5 do 6km v eno smer.

Danes je moj split shift in ob 12:00 bi lahko odšla za 4 ure na plažo, ki je od službe oddaljena zgolj dobrih 100 metrov, toda zaradi močnega vetra se odločim da grem raje domov.
Tako sem danes odtekla 5km do stanovanja v El Tableru in se končno spravila pisat ta post, ki bo najbrž objavljen jutri.

Pozitivna stran katerekoli službi v tujini, tudi te, ki jo opravljam jaz, je učenje novih jezikov.
Trenutno vzporedno vadim španščino in angleščino, ter se učim nemščine, (od katere v gimnaziji nisem odnesla prav nič). Ker je moj šef Nemec, kot tudi večina turistov tukaj, sklepam, da mi bo prišla še kako prav. Zraven v trgovini delajo tudi štirje Hrvati, s katerimi gremo skupaj včasih na kolo… tako da pričam i hrvatski. Torej vzporedno vadim 4 tuje jezike.

Naslednja dobra stvar je, da sem spoznala mnogo ljudi iz raznih držav. V firmi delajo ljudje iz cele Evrope.
V Pick upu imam npr. dva sodelavca iz Madžarske, Italijana, Nemca, in Španca. Za večino od njih to ni prva služba v tujini, delali so že v več državah po svetu.
Vsak dan v Free Motionu od osebja spoznaš koga na novo, ki ti pove, da je iz Belgije, Škotske, Norveške… In potem se zvečer po službi z ljudmi iz vseh vetrov in vseh generacij dobiš na pijači, kjer si med sabo pripovedujemo razne življenjske zgodbe.

In še zadnja stvar, ki je seveda odločilna pri vsaki službi… plačilo. Mesečna neto plača je “nemška”, torej višja kot v Sloveniji… govorimo o štirimestnem številu. Dvomim, da bi kjerkoli v Sloveniji v svoji prvi službi dobila 1000€ ali več.

Bivanjski stroški so tu nižji, hrana je cenejša kot v Sloveniji, celo davka na nakupe preko interneta ni. Vse papirje za delo tukaj, vključno z odprtjem bančnega računa in spletne banke sva uredila v enem samem dnevu, brez tistih dolgih procedur, ki smo jim priča v Sloveniji.

Lahko povzamem, da je bila odločitev za življenje in delo v tujini ena od najboljših, kar sem jih kdajkoli sprejela.
Po tihem se nama obema že poraja vprašanje, ali bi ta služba lahko trajala dlje, kot le do maja 2017, kot je bilo sprva mišljeno…

Prvi vtisi z otoka večne pomladi

Ko sva se odločila, da greva na Gran Canario, sva imela do odhoda še dober mesec časa za vse. Imela sem občutek, da je to še cela večnost, toda vsi ti dnevi so se odvili tako hitro… In nato naju je do odhoda ločilo le še 12 ur.

V torek zjutraj sva spakirala obe kolesi… mojega Specializeda in Blaževega Scotta. V ti dve škatli sva dala še nekaj oblek in čevljev. Nato sva napolnila še dva nahrbtnika in eno potovalko. Skupaj je naneslo kar 95kg prtljage.
20160506_101320-2Ne bom lagala, slovo od domačih ni bilo lahko. Videti solzne oči, najbližje objeti za trenutek in se hkrati zavedati, da odhajaš 4000km stran…
No, oni vsaj vedo, da se vrnem že čez 7 mesecev… toda moja Skadi tega ne ve. Me bo vsak dan naslednjih 7 mesecev razočarano čakala?
Ob tej misli se mi je dobesedno trgalo srce in če bi se po odhodu le še enkrat samkrat obrnila nazaj, bi najbrž ostala kar doma.

Pri Blažu doma smo nato igrali Tetris. Kako zložiti dve kolesi, dva nahrbtnika, eno potovalko in tri ljudi v avto? Skoraj nemogoče.

Blaževa mami naju je zvečer odpeljala v Ljubljano in tam smo se poslovili. Nato sva se naložila v GoOpti in od tam smo se okrog 22:30 ure odpeljali proti Milanu. Večino časa sva dremala, nekajkrat smo se ustavili in nekje okrog 3:30 zjutraj prispeli. Letalo sva imela šele ob 6:50 uri.
Na njem sem zaspala še preden smo vzleteli in dremala naslednje tri ure. Zadnjo uro sva bila oba že sita vsega sedenja in cela »zlomljena«.

20161022_133135
Pristala sva ob 11:00 po lokalnem času-(Gran Canaria je 1 uro nazaj).
Dobila sva na prtljago, nato pa z ostalimi, ki so rezervirali avto v isti Rent a car družbi, počakala na španca, ki naj nas bi nato s kombijem in prtljago odpeljal do naših avtov.
Seveda se je zakompliciralo pri nama, ker sva imela toliko prtljage, da je ni mogel naložiti v kombi. Tako sem jaz ostala na letališču s prtljago, Blaž pa se je s kombijem odpeljal po najin avto. Samo upala sem, da bo dovolj velik, da bova vse stvari lahko v Maspalomas prepeljala naenkrat.

20161019_124206Po tem ko sem tam čakala že več kot pol ure, mi je Blaž javil, da je dobil avto, ampak se noče prižgat. Zaradi tega je mogel na recepcijo, da so mu zamenjali ključ. Po dobri uri se je pripeljal na letališče. K sreči sva v najinega Forda spravila vse, toda že takoj na avtocesti so začele utripati vse lučke, kazalci so skakali, tako da sva zavila direktno nazaj do Rent a car-ja. Tam je delavec ugotovil, da je z avtom res nekaj narobe, zato sva dobila drugega. Ko nama jenastavljal jezik na GPS-u v avtu naju je vprašal, če bi ga želela imeti v angleščini. In midva vsa zmešana od poti, sva mu odgovorila “može i hrvatski”. Seveda ni ničesar razumel in na ta račun sva se še veliko presmejala. In tako sva se končno, po skoraj dveh urah lahko odpeljala v Maspalomas.

20161019_161500
V trgovini Free Motion, kjer se bova tudi zaposlila, sva bila dogovorjena z Avstrijcem Ottom, da nama pokaže stanovanje, ki ga oddaja.
Ko smo se pripeljali do zunanjega vhoda je odklenil vrata z ulice in pred nama se je naslikal bazen in več hiš, ena ob drugi. Vstopili smo v eno od njih, sodobno opremljeno, s tremi kopalnicami, petimi spalnicami, pravzaprav vilo, preveliko za naju dva.
Otto nama je povedal, da skupaj s kolegom Martinom oddajata te zakupljene hiše večinoma gostom, ki pridejo na Gran Canario za teden ali dva, ter da je ena hiša namenjena 8 do 10 ljudem. Te osebe si potem delijo kuhinjo in dnevno sobo.
Midva torej nisva idealni stranki, ker bova na Gran Canarii 7 mesecev. Z Ottom se dogovorimo, da ostaneva v tej hiši, dokler ne najdeva nekaj drugega, manjšega, stanovanje samo za naju. Otto se strinja, in tako postanemo sostanovalci in že skoraj sodelavci.

Ko se z Blažem razpakirava se zapeljeva do najinega bodočega delovnega mesta, enega največih kolesarskih centrov v Evropi – Free Motion. Tam dela že drugo leto tudi Sebastijan, oseba, ki je “kriva” da sva se midva sploh preselila v tople kraje. Sebastijan, ki me je v Sloveniji s svojo trgovino Soča Bike Center sponzoriral za Ultrabalaton, nama je dal potrebne kontakte za delo ter tudi za bivanje na Gran Canarii. Brez njega se vsega tega najbrž nebi lotila že letos.

20161020_104814
Zvečer sva oba takoj padla v komo. Mogla sva se dobro naspati, saj naju je naslednji dan čakal razgovor za službo.
Zjutraj se odpraviva na prvi tek proti morju. Še vedno ne dojamem, da se čez en teden ali 10, ali 14 dni ne vračam domov, pač pa je to moj novi, začasni dom. Hudo! 🙂

Popoldne, po dolgem pogovoru s šefom Alexom, Juaquinom in Bjornom v Free Motionu, sva dobila službo v oddelku pick upa. Dogovorimo se, da si pred vikendom urediva vse papirje potrebne za delo in potem lahko začneva že v začetku naslednjega tedna (od 24.10. naprej).

20161020_181036
Zvečer, po uspešnem dnevu greva na kratko razvrtet pedale v hrib na razgledno točko, na višini 480m nad morjem. Pogled navzdol je čudovit in že se veselim dni, ko bom lahko meter za metrom spoznavala in odkrivala ta otok.

Zaenkrat težko povem kaj več o samem življenju na Gran Canarii, ker sva tukaj šele dobrih 24ur. Vse kar lahko trenutno zatrdim je, da zime niso hude, ker imamo čez dan 36° C, da pred prehodom za pešče ne čakaš niti sekunde, ker vsak avto takoj ustavi, da tukaj na vsakem koraku rastejo različna eksotična sadna drevesa in da me zjutraj zbudi ptičje petje.

Seliva se.

Z Blažem čez slaba dva tedna za najmanj 7 mesecev odhajava na otok večne pomladi – Gran Canario. Z enosmerno vozovnico in štirimi kovčki prtljage.

Veliko sva govorila o tem, da bi rada videla svet, preden bi se v prihodnosti nekje zares ustalila. Imava zelo podobne želje in življenjske nazore.
Toda planirala sva delo v tujini po tem, ko dokončam še zadnji letnik študija in diplomiram.

Nobena skrivnost ni, da nimam nikakršne želje mulce v šoli poučevati športno vzgojo. Zato nimam namena na magisterij. (V šoli lahko učiš le z magisterijem.) Diplomo jemljem bolj simbolno. Do nje bom vztrajala le, ker vem, kako danes vsi cenijo akademsko znanje, kljub temu, da so v veliko primerih izkušnje v življenju vredne dosti več.
Ampak to je tema za kdaj drugič.

Torej, ko se je pred nekaj meseci ponudila priložnost, sva se skupaj odločila, da jo pozdravima z odprtimi rokami. Sprejela sva službo na Gran Canarii, do junija 2017. In tako postala del statistike tistih ljudi, ki gredo srečo iskat v tujino. Jaz temu rečem po domače “s trebuham za kruham” in Blaž se mi smeji.

Končno konec oktobra šport ne bo več le moj najljubši hobi, pač pa tudi moj kruh. Najino delo. In če nama takšna služba omogoča še spoznavanje nove kulture ter preživljanje zime na 25°C, zakaj bi oklevala?
Poleg tega se veselim novih kompetenc… španskega jezika, novih praktičnih športnih znanj, dela v velikih skupinah, učenja vodenja ter organizacije… Če bosta čas in denar dopuščala pa nama ne uide še malo raziskovanja sosednjih otokov, mogoče tudi Afrike…?

Vem, da se večina za kaj takega nikoli nebi odločila, to razberem tudi iz odzivov ljudi. Smo pač tako narejeni, da se upiramo spremembam, ker nas je strah in imamo radi občutek ustaljenosti in varnosti. Priznam, to potovanje je skok v “neznano” in strah je prisoten.
Toda zakaj vztrajati pri nečemu, kar me ne osrečuje in ne izpopolnjuje.

Povsod srečujem vse preveč nezadovoljnih ljudi. Takih, ki vegetirajo. Nezadovoljnih na faksu, v službah in doma… Mrliči, ki hodijo po tem svetu, ujeti nekje v sivini, kot da bi na svoji poti pozabili, da je njihovo življenje plod lastnih odločitev. Kot, da bi pozabili, da je za srečo odgovoren vsak sam.

Nočem biti del tega.

Vem, da se v tujini ne cedita le med in mleko. Vem, obstaja možnost, da stvari ne bodo potekale tako gladko kot se zdi. Ampak ej, lahko da bodo točno to in še več kot pričakujeva.

P S: V prihodnosti lahko pričakujete pogostejše zapise o življenju na otoku.

P P S: Da me dobite na tisto kavo, za katero se dogovarjamo že več mesecev imate še 13 dni časa. 😉

Aktivne počitnice 1. del (Španija)

Vem, da je že nekaj dni minilo odkar sem prišla domov…upam, da niste že obupali nad mano in mojim poročilom, ki sem ga obljubila.
Saj bi ga napisala že prej, ampak sva v torek okrog 5. ure zjutraj z Blažem šele prišla v nazaj domov, nato sem jaz sem samo zamenjala nahrbtnik in odšla s faksom za 3 dni na Faro ob Kolpi. Domov sem prišla pred nekaj urami in evo, že tipkam. 🙂

14. februarja, torej za valentinovo, me je Blaž presenetil z letalsko karto Bologna-Vigo. Izbral je super termin, edini teden, ko nimam izpitov ali raznih drugih obveznosti s faksom.
Junij se je takrat zdel še daleč, a sem ga le dočakala.

En dan pred odhodom sva šla z Blažem še v Logarsko Dolino na polmaraton. Jaz sem bila sicer samo gledalka ker imam še vedno težave s kolenom. Zunaj je bilo skromnih 13°C, padal je dež in res me je dobr prezeblo. Aja, Blaž je bil absolutno tretji s časom 1h24min. 🙂

Prišel je 20.6., dan odhoda v Španijo… Dopoldne smo se iz Štor proti Bologni odpeljali Blaž, Bremči in jaz. Bremči je bil tako ustrežljiv, da je za naju zapravil 10ur, se peljal z nama v Bologno in odpeljal avto nazaj v Štore.
13516330_10208355740842809_1792403773841621121_n
Okrog 16:00 pridemo v Bologno, Bremči se odpelje nazaj domov, midva greva pa na letališče. Iz Bologne vzletimo okrog 18:00 in okrog 20:20 pristanemo v Vigu. Že v zraku naju oba z Blažem preseneti pokrajina, ki je za Španijo nenavadno zelo zelena. Zvečer še sonce na polno nažiga, zgleda, kot da je ura pet popoldne. Greva na bus do centra, od tam pa z nahrbtniki peš v najin hotel Junquera. V sobi samo vržema nahrbtnika v kot in gasa še malo ven, raziskovat. Naredima kakšnih 5km ob ogromnem pristanišču, grema v trgovino, zunaj se popolnoma stemni šele okrog pol enajstih. Nato grema v hotel in spat.

1. DAN: Zbudiva se okrog osmih in pojeva zajtrk v postelji (banana, vanilijevo sojino mleko, štručka). Potem se oblečeva za tek, Camelbak na hrbet, v njega Sis gele in elektrolite, kopalke, brisačo, kremo za sončenje, vodo, sadje. Gas!

Odločima se, da greva ta dan od hotela v levo stran ob morju. Tečeva kakšnih 6km, vsaka naslednja plaža je lepša od prejšnje, nato najdeva eno res čudovito peščeno, polno školjk in se tam zasidrava. Kakšni dve uri se potem malo “prživa” in se hodiva vmes v ocean hladit. Voda ima manj kot 20° kar je super za moje koleno, ampak imam pa kar težave, preden se  lahko spravim noter. Bolj kot žge sonce, več je ljudi na plaži in z Blažem se odločiva, da greva pogledat še otoček, ki ga že ves čas gledava na levi nekaj kilometrov stran in je z dolgim mostom povezan s celino. Pametnjakoviča se tja odpraviva v natikačih in oblečena v kopalke, v največji vročini.

DCIM100GOPRO

20160621_161807Hodiva kakšno uro v eno stran, vmes “streseva” en family pack Oreo piškotov, se na mostu malo poslikava, kupiva nekaj za pit, nato pa greva počas nazaj. Takrat opaziva, da sva oba nekam zelo rdeča. 😀 Prideva nazaj na najino plažico, se še enkrat vrževa v vodo, nato se oblečeva in greva nazaj v hotel. Ko prideva v sobo je ura že 6 popoldne. Blaž je opečen po vratu in stegnih, jaz po nartih in za koleni. Čudne lokacije, ki sva jih zgleda premalo namazala, ups. Zvečer greva še enkrat v trgovino in na sprehod, ker sva ta dan zgleda še premalo prehodila. Potem pade še ena ogromna solata s štruco kruha.  Izkupiček dneva je kakšnih 25km in ožgana koža.

2. DAN: Zjutraj zajtrk nato pa plan, da greva ta dan ob plaži desno. Odločiva se, da ob najhujši vročini raje prideva nazaj v hotel, zunaj pa sva le zjutraj in potem spet pozno popoldne. Ista priprava nahrbtnika kot prejšni dan in spet gas. Tečeva skozi center mesta, ki je zelo urejen in čist. Drevoredi so večinoma sestavljeni iz pomarančevcev, pločniki so tlakovani, nikjer ni smeti, prebivalci vsi pobirajo iztrebke za svojimi kužki, stavbe so lepe, ljudje so urejeni in zelo prijazni. Vigo je res mesto po katerem se lahko zgleduje marsikatero drugo mesto.
Ko prideva iz centra se namesto blokov pojavijo tipične španske, čedne hiške pisanih barv, okrog njih pa razno cvetje, ki je meni res zelo všeč. Nora sem na rože. Na mnogih vrtovih hiš tudi rastejo limonovci. Zagrizeva v klanec, ker želiva priti na oddaljeno cerkev sredi gozdička na hribu, ki sva jo zagledala, ko sva tekla ob obali. Kakšnih 10 minut na slepo med hiškami hodiva strmo navzgor, nato pa se pred nama pojavi zavita cesta, speljana okrog in okrog hriba, na katerem je cerkev. Razgled je čudovit. Pred cerkvijo na travi skakljata dva divja mlada zajčka, ki zbežita šele, ko se jima približava na 3 metre. 20160622_114146Na vrhu posediva malo na klopi, si ogledujeva okolico in se dogovoriva, da naslednji dan vstaneva že okrog pol šestih zjutraj in odideva še bolj desno, do ogromnega mostu, ki ga vidiva v daljavi. Izgleda, kot da je do tam kakšnih 10km.

Odpraviva se navzdol po zaviti cesti, med lepe hiške in ker sonce še ni tako visoko na nebu, da bi mogla že oditi v hotel, greva raziskovat naprej. Tečeva desno ob plaži mimo marine, nato pa po tlakovani cesti skozi gozd. Obala je tam navpična in skalnata, tako da se od vode oddaljujeva. Po nekaj minutah se nama odpre čudovit pogled. Stojiva ob poti na travi, kakšnih 20 metrov nad morjem. 20160622_114111Tečeva naprej, vse do plaže, kjer se globina vode veča zelo počasi, tako da gledava ljudi v vodi, ki so več 10 metrov od plaže, pa jim voda še vedno sega le do kolen. Ta plaža je polna školjk posejanih ena zraven druge, peska se izpod njih skoraj ne vidi. Ker s sabo nimava kopalk, se odločiva, da se tja prideva kopat naslednji dan.
Ko tečeva nazaj proti hotelu srečava dve Avstralki, ki za sabo vlečeta kovčke. Ena reče: “do you speak english?” In ko sva odgovorila z “yes” sta bili presrečni, ker španci pač ne znajo nič v angleščini povedat, tako da si z njimi ne moreta pomagat. Mama in hči povesta, da iščeta marino, od koder bosta potem odšli jadrat. Ker midva vema kje je in ker hodiva v isto smer, ju pospremiva. Povesta nama, da gresta nato še skupaj v Francijo, hči pa potem še v London. Ko pridemo do marine se slikata z nama in nato gremo vsak v svojo smer.
V hotelu z Blažem v največji vročini zagrnema zavese in zaspiva. 20160622_193453Okrog šestih popoldne se spet spravima ven, počas peš poiskat glavno avtobusno postajo v Vigu, od koder greva čez 2 dni v Porto na Portugalsko. Po slabi uri hoje jo najdeva in si za domov vzameva vozni red. Na poti nazaj v hotel v mestu zagledava še park in si ga greva ogledat. Mene najbolj navdušijo veličastna drevesa in rože, Blažu pa je všeč razgled na vrhu. Zvečer spet pade ena mešana solata. Aja, Blaž je ta dan v trgovini ko sva že skor obupala našel hummus, ki ga oba obožujeva. Tako, da sva zvečer zraven solate pojedla še celo štruco kruha s hummusom. 😀
Izkupiček dneva: novih 25km, nova poznanstva in hummus!

3. DAN: Zjutraj je baje dvakrat zvonila budilka, ampak jaz sem obe preslišala. Blaž ju je izklopil. Ker je bilo vreme slabo, nama ni bilo treba iz hotela oditi zgodaj, da bi se izognila vročini. Malo dlje sva poležala, pojedla zajtrk, potem pa proti mostu, ki sva ga gledala prejšni dan. Zunaj je bilo kakšnih 10°C manj kot dan prej, kar se je obema zdelo super. Najina zategnjena ožgana koža si bo lahko malo odpočila. 20160623_140109
Tekla sva spet mimo pristanišča, lepih hišk, skozi gozd po tlakovani potki, mimo plaže polne školjk in še naprej do predmestja naslednjega mesta. Nekaj časa sva tekla tik ob obali, spet drugič višje med hišami, vmes sva tudi hodila, ker moje koleno še ne prenese več kot 10km brez počitka. Veliko sva se ustavljala in slikala, tako  da je čas kar letel mimo. Most je bil čedalje bližje in ko sva se mu dovolj približala, sva ugotovila, da je čez njega speljana hitra cesta in da peš ne moreva čez. Zato sva poiskala kotiček ob obali z lepim razgledom nanj in tam pojedla vsak svojo malico: banana, energijska tablica Sis in voda z elektroliti je bila moja.
Počasi sva se odpravila nazaj proti hotelu. Ustavila sva se pri plaži, kjer sva bila prejšnji dan, se sezula in odšla v vodo. Hodila sva kakšnih 20 metrov od obale, preden je voda dosegla koleno.20160623_123221 Takrat se je začela voda hitro dvigovati, nastopila je plima in z vsako minuto si jasno lahko opazil, kako pesek izginja v valovih. V vodi sva stala kakšnih 15 minut, nato pa se na obali posušila in odlaufala nazaj proti hotelu. GPS je Blažu pokazal, da sva odtekla en polmaraton. Ker pa to itak še ni bilo dovolj in sva “mogla izpolnit dnevno normo”, sva šla zvečer še na en sprehod po mestu, malo po trgovinah itd… in je spet naneslo slabih 30km.

4. DAN: Naslednji dan sva spet malo dlje poležavala. V miru sva pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari nazaj v nahrbtnike. Okrog enajste ure sva vrnila ključe in zapustila hotel, ter se napotila proti glavni avtobusni postaji v Vigu. Ob 12:00 pripelje avtobus, in kupiva karte za Porto. Karta v eno smer stane 12€, kar je zelo poceni glede na 130km dolgo pot, ki je pred nami. Takoj ko pridemo čez mejo se slog hiš spremeni, spremenijo se ljudje, Španija je že daleč za nami. Po dobrih dveh urah se pripeljemo v Porto in po nekaj postajah z Blažem izstopiva. Kaj se zgodi takrat, pa napišem v drugem delu. 😉

Nekaj podatkov o Vigu, za boljšo predstavo:

Število prebivalcev Viga in okolice je pol milijona.
Vigo ima oceansko podnebje, le poletja so nekoliko bolj vroča, kot je značilno za oceansko podnebje.
Vigo je del pokrajine Galicija.
Vigo-on-Map-of-Spain

 

 

Kot bullyji iz prvega razreda

Vsak se jih spomni. Tistih nasilnih otrok iz šole, ki so se imeli za največje carje. Tistih, ki so pogosto pokasirali kak vzgojni ukrep in so delovali, kot da jim je vseeno za cel svet. Tistih, ki so se vedno spravljali na nekaj izbrancev in jih ustrahovali ali se norčevali iz njih zaradi brezveznih razlogov. Npr. ker so imeli čudno majico, drugačno frizuro, par kil preveč ali očala…
In tudi če sam kot otrok nisi spadal med nesrečneže, ki so se vedno mogli braniti pred bullyji, si se jim vseeno raje izogibal. Če si jih od daleč zagledal na poti domov si raje prehodil kakšno ulico več, da si se jim v velikem loku izognil.

Ko odraščaš se ti zdi da je takih ljudi vse manj. Večina si prizadeva urediti življenje preko študija, zaposlitve, ustvarijo si družine in v vsem tem delu jim niti na pamet ne pride več, da bi se norčevali iz ljudi.

Opažam, da se norčevanje iz ljudi v odraslosti prestavi na še bolj banalne primere. Npr. na način prehrane, na odločitve o tem kako boš živel. Razlika je le v tem, da odrasli večinoma nimajo jajc in ti za razliko od otrok ničesar več ne upajo povedati v obraz.

Opažam, kako je v tem našem Zasavju pa tudi drugje, karnaenkrat postalo kul, če te “boli patak” za cel svet razen za lastno rit in za tistih par kolegov, ki so isto “kul” kot ti. Kako je postalo “kul”, če se znaš delat norce iz tistih, ki ne sledijo večinskemu prepričanju kot ovce.
In za razliko od teh bullyjev, ki se tiho posmehujejo, sem jaz svoje mnenje pripravljena napisati jasno in glasno, ker imam jasna stališča in se ne obračam kot piha veter. Ni se mi treba skrivat za masko kot “carji”, okrog svoje družbe. Zakaj bi se, ko pa vsi vedo kakšna sem v resnici?

Veganstvo je nekaj, v kar verjamem. Mesa ne jem že skoraj 10 let, torej sledim tej filozofiji precej dlje kot je veganstvo IN. Laufam ker mi je fajn. In vse skupaj ima en večji namen. In ko združim ultratek in veganstvo, to postane dobra reklama za nekaj v kar verjamem. Ker sama zase govori, da zmoremo. #veganpower! ❤

Zadnje čase opažam veliko “slabe” reklame, dveh vrst ljudi. (Slabe sem dala v navednice, ker je baje vsaka reklama dobra.) 😉

1. vrsta je tista, ki kadi, pije, žura njihova glavna skrb pa je imidž. Delajo vse kar je in, da dobr izpadejo. In seveda sovražijo nas vegane, ker smo taki hipiji, pa se imamo za nekaj več. Taka vrsta ljudi se obesi na dosežek nekega športnega vsejedca, v stilu: “Poglejte vi hipiji veganski, kaj se da na čevape.” #čevapipower #veganizm #vegan4life
Pustimo pri miru dejstvo, da ti ljudje sami niso dosegli nekih vidnih rezultatov na #čevape.

2. vrsta je tista, ki so dejansko aktivni, skrbijo za zdravje in dosegajo neke rezultate. Takšni ljudje, ker je zgleda kul, trenutno na socialnih omrežjih uporabljajo #veganism, #vegan, #vegetarian kot tihi način posmeha nam.
Ti isti ljudje, ki so športno aktivni, hodijo v hribe, tečejo, kolesarijo in tako radi napišejo kako je narava kul, med tekom prazno plastenko in gel vržejo v gozd, ne v kanto za smet.
Ker jim je narava očitno kul samo za Instagram in Facebook, ali pa ne kapirajo povezave, da bodo njihovi predragi hribi in jezera kamor hodijo plavat, čez par let, tudi zaradi njih polni smeti.

Tukaj so še taki, ki te vsake toliko časa označijo v kakšno krvavo objavo ali sliko mučenja živali in spodaj napišejo: MESOOOOO. Primitivizem prve vrste.

Sama sem pripravljena iti čez svoje prepričanje, za ljudi ki jih cenim. Pripravljena sem it v trgovino in za nekoga kupit meso, pripravljena sem it na piknik in cel dan jest bučke in kruh, ker drugega zame tam pač ni. Preko sebe sem pripravljena it, zaradi druženja, zaradi spoštovanja do drugih ljudi.

a5c4c84bcdccad87d4fe4dca6d4fadf7

Ne moti me sam posmeh nad vegani (kljub temu da je norčevanje iz ljudi, ki se vsaj trudijo narediti ta svet lepši in prijaznejši do vseh nesmiselno in totalno neumno). Sama imam dovolj dobro samopodobo, da ne rabim odobravanja in klanjanja “kul” ljudi. Vem kaj delam in to kar delam, delam iz srca, zase, predvsem pa za druge, za to, da se bi naslednje generacije rodile v vsaj takšen svet kot jaz, ne pa v slabšega. Ker se zavedam, da je pri skoraj 8 milijardah ljudi dobro in prav, da na planetu pustiš čimmanjši negativen odtis.

Kar me moti, je posmeh nad njimi:
Link: Meet your meat
In zdej pozivam vse tiste ljudi, da si vzamejo teh 12 minut, preden grejo kupit #čevape in si pogledajo ta video. Da ga ne preskočijo, ne previjajo naprej, da si ne pokrivajo oči. Da se soočijo s tistimi, iz katerih se v resnici s svojimi objavami delajo norca.
S tistimi, ki se borijo za svoje življenje, za zadnji žarek sonca na tem planetu do zadnjega diha.

Ker ko je višek tvojega dneva to, da napišeš #čevapipower, ali pa sarkastično uporabljaš #veganism res nimaš bit na kej ponosen. Zaradi tega je lahko ljudi sram.

Se je po vsem tem, ko živali jemo, oblečemo, obujemo, uporabljamo za zabavo v cirkusih in zoojih, jih uporabljamo za testiranje kemikalij, zasužnjimo, mečemo smeti povsod okrog, sežigamo gozdove, gradimo tovarne in jim jemljemo prostor… se je po vsem tem res treba še norce delat iz njih? In si ob tem mislit, da te to dela kul? 🙂