Tekaško poletje 2017

Sta že tu…hladno vreme in dež… povem vam, Evropskega poletja je konec. In zaradi trenutnega vremena mi končno ni več škoda popoldneva preživeti pred računalnikom. No, pa tudi utrujena sem, tako da se počitek že kar prileže.
Čas je, da to čudovito, vroče, tekmovalno, predvsem pa tekaško obarvano poletje 2017 strnem v en zapis.
Začelo se je že s 1. majem, ko sva se vrnila nazaj v Slovenijo, z željo, da poleti čimveč tekmujeva. Predvsem sem si želela, da se na tekme navadim v smislu, da lahko večer prej mirno zaspim, nimam treme, kajti s tem sem imela vedno težave. Imela sva okvirni plan: tekme Kvarner trailov, GM4O, Grossglockner trail, pa še kaj vmes, če bodo noge dale.

rijeka
7.5. Rijeka Trail 37km/1000m+
Prva tekma kot uvod v poletje in prva v sklopu Kvarner trailov. Pred startom sem bila živčna toda izkazalo se je, da je vsa trema odveč, kajti svoje poletne sezone nebi mogla začeti bolje kot s suvereno zmago, z vodstvom od starta do cilja in skoraj polurno prednostjo pred drugouvrščeno. Toplo vreme mi je bilo pisano na kožo po topli zimi na Gran Canarii, prav tako trasa s strmim klancem v prvem delu, nato pa dolgim spustom in daljšimi ravnimi odseki ob kristalno čisti reki Rječini, po kateri je kraj Rijeka dobil ime.


9.6. Hahliči Trail 45km/1900m+
Na start druge tekme Kvarner trailov sem prišla dobro pripravljena in zaradi prejšnje zmage tudi samozavestna. Toda Hahliči so mi že v prvih 10km klanca pokazali zobe. Dan je bil vroč z visoko vlago in moje telo se je v klanec pregrevalo. Mučile so me bolečine v križu in le s težavo sem trup držala pokonci. Še dobro, da me je po kakšnih dveh urah ohladila nevihta, ki je trajala skoraj do konca tekme. Ko se danes v spominu vračam nazaj, lahko mirno napišem, da ja bila trasa res lepa. Kopasti travnati vrhovi, visoki okrog 1300m so ponujali razglede na morje, ki jih med tekom nisem imela časa občudovati. Tekmo sem zaključila na 2. mestu.

hahliči
17.6. Gorski maraton 4. občin 42km/2800m+
Tekma, ki sem se je najbolj veselila celo poletje. Trasa je bila naravnost fantastična, pa še vreme je tisti dan dobro služilo in nudilo čudovite razglede. Organizacija je bila odlična in srčni prostovoljci so navijali na pogostih okrepčevalnicah, tako, da nikoli ni bilo dolgočasno, pa še nahrbtnika z vodo nisem potrebovala. Na tej tekmi sem res uživala, tako na vzponih, ki mi sicer ne grejo najbolje, kot tudi pri spustih, ki jih obožujem. V cilj sem pritekla s časom 5ur 44minut kot 10. ženska in na ta rezultat sem res ponosna. Mislim, da mi je tekma odlično uspela glede na trenutno pripravljenost. Vsem vam trail tekačem pa lahko rečem, da je to “MUST DO” tekma, ki vas, obljubim, ne bo pustila ravnodušnih. 
risnjak
9.7. Risnjak Trail 30km/1500m+
Tek v Nacionalnem parku Risnjak je bil zame najlepši od vseh tekem na Kvarnerju. Trasa je bila precej zahteva in tehnična; ponekod je bilo treba na skalnatem terenu poprijeti celo za klin in jeklenico. Ta dan sem se počutila odlično od starta do cilja, kar mi je prineslo 1. mesto.

23.7. Grossglockner trail 48km/2000m+
Grossglockner trail je postregel z daleč najtežjo traso letos. Tek na 2500m višine ni hec, prav tako ne tek po mokrih visokogorskih skalah in večkratno prečenje ledenika. Željo po dobrem rezultatu sem si zaradi “tistih dni v mesecu” in posledično prepogostih WC postankih  že v prvih 20-ih kilometrih zbila iz glave in od tam naprej nadaljevala v nekoliko zmernejšem in previdnejšem tempu, ki je na koncu zadostoval za 14. mesto med ženskami. Lahko rečem, da je to zagotovo trail, ki bi ga priporočila vsem nekoliko bolj izkušenim tekaškim avanturistom.

26.8. Trail maraton Pohorje 44km/2200m+
Domača tekma, ki sem jo od starta do cilja najbrž v mislih vsaj tolikokrat preklela, kolikor je bilo kilometrov. Pa vendar bi ji naredila krivico če bi rekla, da ni bilo prav fajn. Samo moje noge so malo štrajkale, tako da je šlo vse skupaj malo bolj počasi kot pa bi si želela. Na koncu je bilo le dovolj za 4. mesto.

pohorje
9.9. Učka Trail 16km/800m+
Zadnja tekma v sklopu serije Kvarner trails, končno. Naj vam priznam, da sem bila sicer prijavljena na maratonsko razdaljo Učke traila, a sem se kasneje odločila, da bi bilo 42km preveč zame. Moje telo je bilo izčrpano in moje noge še niso prebavile Pohorja. Zato sem poletno sezono končala z najkrajšo razdaljo, ki je za slabi dve uri pognala moj pulz v višave. Kot vedno poprej sem se namučila v klanec, navzdol pa prehitevala z nenavadno lahkoto. Tekmo sem zaključila na 4. mestu med ženskami.
S to tekmo se je tudi zaključila serija Kvarner trails, ki sva jo v skupnem seštevku slavila skupaj z Marjanom Zupančičem, kot absolutna zmagovalca.

Rada bi se zahvalila Valetu iz trgovine 4Endurance, ki naju je z Blažem oba nafilal z geli za celo poletno sezono.
Naj vam še kot zanimivost povem, da sem vse tekme odtekla v istih supergah- Saucony Peregrine, ki so se res super obnesli na vseh površinah, in še vedno težko verjamem, da so po vsej kilometrini še danes skoraj kot novi.
In ne, Saucony me ne sponzorira, obujem tisto kar mi najbolj paše, očitno sem s temi res zadela terno in bi rada samo podala mnenje za tiste, ki še iščete svoj perfect fit. 😉

Advertisements

Tretjič iz Celja v Logarsko

Letos po Balatonu sem rekla, da se moram malo umirit. Da moram te ultre za nekaj časa postavit na stranski tir. Zaradi zdravja. Vzeti si moram čas, da porihtam vse kar je za porihtat. In res sem si ga vzela, samo obisk zdravnika sem odlašala…

V začetku meseca avgusta sem tekla na Teku po zagorski dolini, po tem ko sem od Balatona naprej opravila kakšnih 10 krajših tekov. Torej skoraj nič teka, v primerjavi s preteklimi meseci.
Kljub temu, sem odtekla popolnoma brez bolečin, s tako neverjetno lahkoto, da mi še dva dni po teku ni bilo nič jasno. Kako je mogoče, da brez treninga teka napreduješ v hitrosti?
Preživela sem sicer kar veliko ur na kolesu, včasih tudi po 4 ali 5 ur skupaj, seveda pri zelo nizki intenzivnosti. Kolesarjenje je prav blagodejno vplivalo na moje noge.
Čutim, da so trenutno mišice močnejše kot kdajkoli prej.
In tako sem zadnja dva tedna kolebala… Logarska.. ja ali ne. V mislih sem imela celih 73km, ali pa sploh nič. Pod 7ur, ali pa sploh ne grem.

V petek, dan pred tekmo sva šla z Blažem na abrahama k človeku, ki je šel dobro leto nazaj, ko sva se z Blažem spoznala z nama na Grintovec. K človeku, ki pri “rosnih” 50 letih vozi Ironmane in teče ultramaratone. Ne, to ni bil običajen abraham kjer ljudje malo pojamrajo da jih boli to in ono, da ponoči ne spijo in imajo takšne in drugačne probleme. To je bil abraham, kjer bi se praktično na vsakemu človeku lahko učil anatomijo mišic. Sami takšni ljudje, ki te motivirajo in znajo zajeti življenje z veliko žlico.
Z Blažem sva se od njih poslovila zgodaj, ker je bilo treba naslednji dan budilko ugasnit že ob štirih zjutraj.
20160903_075211
Spala sem slabo, premetavala sem se in imela neke čudne blodnje, da tečem in jem lubenice. Tudi Blaž je slabo spal. Ko je zazvonila budilka sem sicer vstala, ampak ne rada. Nisem vedela, a naj grem, ali ne. Zjutraj mi je bilo slabo, hrana ni šla po grlu… Blaž reče naj se odločim sama.
In smo se odpeljali v center Celja. Blaž, njegova mami Alijana in jaz. Blaž pripravi kolo, jaz pa se grem prijavit na “ta dolgo”. Pred štartom vidim polno znanih obrazov, rečemo besedo, dve, se slikamo s tem in onim, potem pa gas.
Tekači se poženemo v tek, nekateri skoraj v šprint proti nabrežju Savinje. Počasi spuščam hitrost in najdem svoj tempo, Blaž se mi priključi proti koncu prvega kilometra. Nekaj časa me spremlja Frenk Mizarjevsin, nato nekoliko pospeši in me pusti zadaj. Čez nekaj časa me
ujame Anže Česen, naredimo eno sliko v akciji, potem pa odteče naprej.

20160903_061550
Prvih 5km pretečem v 25 minutah. Nekoliko hitreje kot sem imela v mislih, ampak noge res letijo brez problemov. Drugih 5km spustim tempo, pretečem jih v 27minutah. Prvih 15km pretečem v času 1h in 18minut. Soliden tempo, odločim se da ga takšnega tudi čimdlje ohranim.
20160903_075728
Nekje med 15 in 20km me prehiti punca v skoraj špriterski hitrosti, od takrat naprej tečem na četrtem mestu med ženskami. Zdi se mi, da čutim pekoč občutek v obeh kolenih. Ne. Prosim ne. Ne danes.
Odmislim in tečem naprej. Prvi polmaraton je mimo v času 1h in 49minut. Počutim se super, Blaž mi zavrti par komadov iz youtuba, vmes mal pojema in se zajebavama, da čas hitreje mine.
Malo pred Mozirjem prehitim tretjo žensko. V Mozirju na 30km ura kaže 8:37, kar pomeni, da tečem že 2 uri in 37minut. Tekači tam že nestrpno pričakujejo štart teka na 42km, vmes pa navijajo za nas, ki tečemo celih 73km. V Mozirju ob cesti stojita tudi ati in mami, ki sta me prišla spremljat in bodrit.

20160903_081752
Od Mozirja naprej se sonce začne dvigat višje na nebo in temperatura začne naraščati.
Nekje med 35 in 40km doživim krizo. Koleno me boli za znoret. Vsak korak je kot bi mi zarili nož v zunanjo stran desnega kolena. Vsedem se na tla. Norim in obupujem. Strah me je neuspeha, bojim se, da ne bo šlo več naprej.
Spomnim se, kako sem kot 18-letnica prvič tekla celih 73km v Logarsko in si želela, da bi se nekoč borila za prva tri mesta.
Zavem se, da je ta dan to moja realnost. Močnejša sem kot kdajkoli prej, ampak poškodovana. Glava hoče hitreje, telo zmore hitreje, ampak koleno pravi, da je konec. Koleno zahteva, da neham.
Sovražim se, ker sem zjutraj prišla na štart, kljub vedenju, da še nisem pozdravljena. Sovražim se, ker si to delam.
Na 40km kljub vsem mukam v času 3ure in 38 minut. Ta čas mi pove, da je moj tempo padel na 6:00min/km.

20160903_102617
Blažu rečem, da bom v Ljubnem odstopila. V glavi seveda nisem čisto sigurna, če bi to res storila, ampak imam občutek, da se bom lažje pravilno odločila, če besede izrečem na glas.
V Ljubnem se zavem da je do cilja (le) še 27km. Nevem, koliko časa sem bila že na poti takrat, ampak vem, da ura še ni bila 10:30, ker tekači od tam še niso štartali. Ko tečem mimo njih, ki vzklikajo in ploskajo, mi mahajo in me spodbujajo se mi naježi koža. Dobim nov zagon, novo energijo.
Odtečem naprej in v mislih računam: še 10km do Luč, kjer štartajo tekači na najkrajšo razdaljo, od tam naprej pa se na tleh odšteva vsak kilometer in mi bo zarad tega vse veliko lažje. Stisni Ula, stisni! Vmes imam ponovno krizo, prehitita me dve ženski, tako, da sem sedaj peta.
Od Ljubnega do Luč ne gre nikamor… zdi se mi, da tistih 10km tečem dlje, kot 30km od Celja do Mozirja. Vstavljam se praktično vsak kilometer, ker šparam desno koleno me začne boleti levi kolk. Telo zahteva da se večkrat vsedem na tla in popolnoma skrčim.
Blaž me maže z voltarenom.
20160903_081515
Ko tečem, je moja hitrost še vedno zavidljiva, prehitevam tiste na 27km, s tempom nekje okrog 5:30min/km… ampak preveč je ustavljanja vmes. Enostavno ne zdržim dlje, brez da bi mi bolečina prišla do živega.
Blaž me vmes spominja na vse skupne teke, na tistega ko je bilo zunaj -5 stopinj in sva tekla 25km po snežnem viharju na Vrhe. Spomni me, kako sva 29. aprila letos od doma nesla smuči na Kal (965m n.m.) in potem smučala nazaj domov. Priznam, zna me motivirati, ko se sama ne znam.
V Lučah zamudim štart tekačev za kakšno minuto. Za 56km potrebujem 5ur in 28minut.
Ker sem si zapravila vso prednost, ki sem jo pridobila v prvih 30km, sem nejevoljna in razočarana. Vem, da z rezultatom ne bom zadovoljna in da bi se mogel zgoditi čudež, če bi hotela odteči pod sedmimi urami.
Nadaljujem enako kot prej, slaba dva kilometra teka in se usedem. Spet dva kilometra teka in hoja, tek, hoja, tek, hoja. Prehitim četrto žensko. Tokrat zadnjič.
Zadnjih 10km sem ena redkih, ki v klanec teče lažje kot po ravnem. Kako nebi, ko pa so moje domače Zasavje eni sami hribi. Hočeš, nočeš, hrib je vedno del teka.
Težko pojasnim, kaj občutim, ko se mi odpre pogled na čudovite gore, 3km pred ciljem. Obljubljena dežela. Samo malo še.
Tečem vse do cilja, zagledam čas na tabli 7:34:08. Pade največja medalja okoli vratu, moja tretja. 34minut in 8 sekund prepozno. Ponosna in razočarana. Vesela in žalostna.
Kljub temu, moj najboljši čas do sedaj.
In naslednje leto bo še boljši, to si v mislih obljubim.
V cilju sedim na tleh in sezujem čevlje in nogavice. Okej, en, dva, trije.. ja trije nohti bodo črni. Okrog mene moji najdražji, ati, mami in Blaž. Ko takole na tleh sedim in z Blažem jema kruh z namazom in paradajz pride tudi Blaževa mami.
Počasi odšepam pod zaslužen tuš, nato pa počakamo na razglasitev rezultatov. Osvojim 1. mesto v kategoriji do 29. let med ženskami in 4. mesto absolutno med ženskami.
Čestitam ostalim, Pii, ki je absolutna zmagovalka tega teka in me je prehitela kar za dobro uro, Anžetu, ki je zborbal do konca kljub bruhanju, Frenku, ki je dosegel nor čas.

20160903_131020
Na tem mestu čestitam tudi vsem ostalim, na vseh razdaljah. Obut copate in vstat iz kavča je zmaga. In vsaka razdalja, pa naj bo 5km ali pa 100km, je spoštovanja vredna.

Sej vem, da sem stara samo 21 let, ampak imam nekaj izkušenj in nekaj le vem o življenju.
Treba je sledit sanjam, delat tisto, pri čemer srce zapoje in kar napolni dušo. Postavit cilje in stvari uresničit. Biti srečen. To je edino kar šteje.

Kaj sem jedla in pila med tekom?
-6x gel Sis
-2x gel Sis z elektroliti
– 150g suhih datljev
– pol banane
– 5 solnih tablet
– veliiiiko vode

Ultrabalaton 2016

Kje naj sploh začnem?
Kljub vsem obveznostim na faksu in tem, da sem se iz Madžarske vrnila v Ljubljano direktno na izpit(e), sem vedela, da moram čimprej napisati kako je bilo na Balatonu. Dokler so občutki še sveži, dokler lahko rečem, da sem trpela ko hudič in preden lahko napišem, da je bilo super fajn in da bi še šla.
No, s pisanjem sem očitno že odlašala predolgo. Spet bi šla na Balaton. Moja regeneracija je trenutno že skoraj končana, zato se mi slika tistega peklenskega dne karnaenkrat ne zdi več tako grozna.
20160528_062330
Vseeno se bom poskusila čimbolj približati tistim občutkom, ki sem jih imela ko sem tekla.
Pa začnimo…
27.5. 2016 mi je budila zazvonila ob pol sedmih zjutraj. Čeprav običajno vedno jem zajtrk, sem ta dan samo spila smoothie. Zaradi trebušne viroze, ki me je mučila 5 dni prej, mi hrana navsezgodaj še ni dišala. Ati, mami, Blaž in jaz smo zjutraj kot dobro utečena ekipa znosili stvari v avto, se naložili, poslovili in odpeljali proti Madžarski. V stilu vsakega izleta smo potem v avtu spraševali en drugega: si vzel to? si vzel ono? In ko smo se peljali proti Laškem ugotovili, da nimamo stola za moje postanke. Pa smo obrnili in šli nazaj domov.
Ko smo šli drugič od doma na Madžarsko, smo imeli vse. 😀
Pot je nato potekala brez problemov in prispeli smo do apartmaja v mestu Balatonfured. Razpakirali smo se, nato pa se zapeljali 15km stran, do Balatonalige, kjer je bil start teka. Tam sem prevzela štartno številko 42, naredil smo nekaj slik in prvič sem se res začela zavedat: šit, jutri grem laufat 221km!
Med slikanjam slišim: Zasavjeee, Zasavje! 😀
Kdo drug kot Iztok Deželak in ekipa. Tudi on je tekmoval na tadolgo razdaljo za posebno nore primerke tega planeta.
Rečemo par besed po domače, se mal poslikamo. Medtem sonce na polno nabija, mi stojimo pod šotorom in švicamo ko nori in nimam kej, da ne razmišljam, kako bo naslednji dan laufat na taki temperaturi. Počas se poslovimo, oni grejo na testenine pol pa v avtodom, mi pa v trgovino in nazaj v apartma.
V apartmaju cel popoldne ležim v postelji, jem in pijem, ko tak mali hrček. Medtem berem milijone komentarjev na FBju – že na tem mestu, hvala vsem za podporo!
Blaž mi je zvečer še malo zmasiral tačke, ob 21:00, smo šli vsi spat. Blaž je takoj zaspal, sama pa sem se še kake pol ure premetala, ker mi je srce razbijalo sto na uro. Potem sem končno zaspala. Budilka me vrže pokonci ob 4:00. To je ta dan. To je dan D.
Še enkrat se stuširam, cela namažem s sončno kremo, z vazelinom po vseh delih, kjer te lahko ožuli (med nogami, pazduhe, rit, ženske še vsepovsod okrog športnega modrca..). Blaž poskrbi za to, da imava gele za prvih 50km že v nahrbtniku, vazelin, sončno kremo, elektrolite, obliže za žulje, bidone, Ice POwer, Voltaren… Ati in mami pripravita vse ostalo: hladilne torbe s hrano, rezervne copate, rezervne obleke, stol, bidone, kolo itd…
Gremo na štart. Tam se polupčkamo, stisnemo z ekipo, z Iztokom in njegovimi. Pred vhodom za štartno črto se še preveri čip. Pred štartom še nekaj madžarskega nakladanja, angleško tam itak nihče ne zna in potem nekaj, kar je slišat kot odštevanje: het, hat, ol, keto, egi, nula.  – Ta zadnjo sem zaštekala, ura je 5:30, gremo, gaaaaaaas!

20160528_053109Tekači se poženemo naprej, kolesarji nam sledijo nekaj minut kasneje in nas nato na trasi počasi dohitevajo. Najdem svoj tempo in se ne oziram na druge… kmalu srečam dva Slovenca, skupaj laufamo kakšnih 15 minut, se mal pogovarjamo, smejimo, nato me ujame Blaž s kolesom. Na postojanki se ustavita, midva z Blažem grema naprej, kmalu pojem že prvi gel. Prva ura že mimo, prvih 10km, vzamem gel točno vsakih 40 minut, pijem točno vsakih 15 minut, vsako uro in pol vzamem dve solni tableti… Blaž skrbi, da vse gladko teče, on se ustavlja na postojankah, dotaka vodo, jaz samo laufam naprej. Približno na vsakih 10km se moram čipirat. Na 30km si preobujem copate, vzamem isti model, samo večjo številko, ker se mi je zazdelo, da me utegne manjša ožulit. Našpricam se še s sredstvom proti komarjem, ker se karnaprej začnejo lepit na mene. Do rožice, ki označuje 50km pridem v 5 urah in 10 minutah, brez vsakih problemov. Vmes do te razdalje je že treba parkrat lulat, dober znak, očitno dost pijem.
Z Blažem se vmes vse sorte pogovarjama, kilometri tečejo, ati in mami se ustavljata na vsaki postojanki z avtom in počas vreme začne spreminjat pravila igre.
Na postojankah se začnem ustavljat, ker se med tekom dobesedno pregrevam. V ušesa dam slušalke, ampak zdržim z njimi samo 4 pesmi… če ne slišim okolice se mi zdi, kot da laufam sama na svetu, kot da Blaža ni zraven in počutim se preveč osamljena. Nekje na 55km se začne hrib, ki kar traja in traja, do 59km, večina hodi, hodim tud jaz. Tempo je zato slabši. Temperatura kaže 30 stopinj in še naprej raste. Ko laufam ni nobene sence, ravnina, vidim 3km pred sabo vse, levo koruza, desno pšenica, naredim en ovinek in spet 3km naravnost, levo pšenica, desno koruza, a Blatnega jezera nikjer ne vidim že 20km. Sam mal, a ni to tek okrog jezera?

20160528_130935

Na postojankah pijem vodo in se polivam z njo, ali bolje rečeno, pijem in polivam se z juho, ki ima skor tako temperaturo kot zrak. Kapo namakam v vodo na postojankah, ko laufam me Blaž vmes maže s kremo za sončenje, ker mi jo švic in voda sproti spirata.
Med tekom delam pavze in hodim ker dobesedno pregorevam. Tempo zaradi tega zeloooo pade. Najbolj na živce mi grejo kolesarji. V sklopu Ultrabalatona je namreč organizirana tudi kolesarska vožnja okrog jezera in teh kolesarjev je očitno milijon. Ker je kolesarska steza po kateri tečemo ozka te vsake 2 minuti kdo z zvončkom na kolesu opozori, da se on tukaj vozi in če se mu lahko umakneš, ker je bogi, bogi ker se pelje okrog jezera. Itak sem se umaknila, prvič, drugič, dvajsetič, ker morajo bogi kolesarji šparat noge, ker majo še dolgo pot. Ampak potem sem pa parkrat znorela. Zdrla sem se nad njimi, nad nekaterimi celo kar v slovenščini. Slišat je bilo tipično zasavsko: “Pi*ka ti matrna! A ne vidiš da laufam že cel dan, boš pa mnde ti šou okol mene, ne pa da se js umikam. Bom mela drugič hupo od šleperja sabo pa ti bom nazaj trobla!” 🙂
20160528_151511
Med tekom pohodim kačo, ki se sonči na kolesarski stezi in skoraj me kap ko jo vidim. Na postojankah se vedno namažem še z vazelinom. Med tekom imam okrog vratu mokro brisačo. Nič ne pomaga. Sonce me ubija in niti malo še ne popušča. Tekmovalci na postojankah ležijo po tleh, pod drevesi, totalno sesuti, nekateri tudi čist opečeni od sonca. Dvakrat vidim rešilca, ki drvi po cesti.
Lahko vam povem, da človek lahko pogleda vse dokumentarce, vse knjige o tem prebere, ampak če ni tam zraven in ne doživi tega pekla v živo, si ne more niti predstavljati. Ko si praktično od 11:00ure do 19:00ure zaprt v pečici in zraven še laufaš… ni besed, ki bi opisale tak pekel.
Na 90km je ura 17:26, na poti sem skoraj 12 ur in nekje na 94 km je proga speljana tako, da se kolesar in tekač ločita. Tekačeva pot je namreč speljana skozi vinsko klet, do katere prideš tako, da greš navzdol po stopnicah (cca. 50 stopnic, bravo organizatorji!), temperatura v kleti pa je nekje 15 stopinj, da je vse skupaj tak šok za telo, da zelo vpliva tudi na glavo. Bolano res. Ko pridem ven iz kleti, doživim spet en tak šok, ker pridem nazaj na vročino in doživim prvo krizo.
Spet srečam Blaža se usedem na tla in razjokam kot dež. Govorim mu, da naj me ubije če se hočem še kdaj na kej podobnega prijavit, da še na maraton ne grem nikol več. Da grem samo še na DM tek in na nič druzga več. Da bom kar odstopla, da mam dost vsega. Takrat res nisem več videla cilja pred sabo, vsega sem mela poln k. Takrat se Blaž usede zraven mene na tla, me spet namaže s kremo za sončenje, po nogah z Ice power gelom in Voltarenom, me stisne k sebi in mi reče: “Ulča veš, jaz te imam rad, tud če se odločiš, da boš odstopla in od zdej naprej samo še igrala klavir in nikol več obula tekaških copat.” 🙂
Takrat sva na tleh sedela kakšnih 20 minut… in še zdej ko to pišem, imam čist solzne oči.
Nekako sem prebrodila krizo. Ko pridem do rožice za 100km je ura že 19:10 in na poti sem že 13 ur in 40minut. Vročina končno začne pojenjati in začnem se zavedat, da bo treba pospešit, če hočem prit do konca. Spet vidim cilj pred sabo in moj korak je spet skoraj tak, kot da sem šele začela s tekom… le precej me začne ovirati žgoča bolečina v kolenih, ki jo čutim nekako tako, kot če padeš in si razbiješ obe koleni da ti konkretno teče kri. Seveda jaz nisem nikjer padla, koleni sta me boleli od kilometrine in asfalta. Zaradi hude bolečine sem začela nogo v kolenu zvračati navznoter.
20160528_191032
Od 100km do 120km se sploh nič ne ustavljam, razen dvakrat za wc v naravi, pri čemer komaj počepnem za grmovje. Tečem mimo staršev, ki me čakata na postajah, jima govorim, da zdej spet leti, da se dobro počutim. Debelo me gledata, ker sta na 95km videla mojo hudo krizo in nista verjela, da se bom tako pobrala. Vmes med tekom se z Blažem celo pogovarjava, smejiva… vse je super. Rožica za 120km se prikaže ko je ura 21:40. Torej porabim 2 uri in pol za 20km, po tem, ko imam v nogah že 100km in hude bolečine v kolenih.
Na 125km se usedem na stol za daljšo pavzo, pijem, jem… in spet pride kriza. Zavem se, da sem šele malo čez polovico in imam že tako grozne bolečine, da je vsak začetek teka iz hoje kot bi ti tisoč šivank naenkrat zarinili naravnost v kosti. Mami me sprašuje, kdaj se bom preoblekla… od jutra sem namreč že v istih oblekah. Prej se mi itak ni splačalo preoblačit, če sem bila konstantno prešvicana. Odločim se, da oblačil še ne bom menjala.
Hočem se vstati iz stola, se postavit na noge a padem nazaj na stol. Začnem govorit, kaj mi je tega treba in da bi bilo bolj pametno, če bi se šla naga v koprive metat, kot pa laufat 221km. Rečem celo, da bi šla rajši s staro mamo v cerkev za cel dan, kot pa še kdaj laufat. Nato me poberejo iz stola. Vidim, da je mami na robu joka. Prvi koraki so peklenski. Res se mučim. Nič več ne laufam… hodim in Blaž hodi ob meni. Tako me začne zebsti, da mi šklepetajo zobje, zato mi da Blaž svojo majico. V eni roki vodi kolo, z drugo drži mene za roko in tako hodiva v tišini skoraj eno uro. Vmes grem enkrat lulat in ker ne morem več sama čepeti se držim Blaža za nogo. Ves čas jamram, kako me boli koleno. Takrat sem že razmišljala o smislu vsega skupaj. Se mi splača tvegati kolenske vezi in nadaljevati, do kjer bi pač prišla?
20160528_211046
Zagledava rožico za 130km, ura je že 23:50. Tekači okrog ležijo, bruhajo, serjejo, spijo… ni da ni. Odločim se nadaljevati. Spet hodim naprej, počasi, poskušam malo teči, boli kot hudič. Spet hodim. Na 133,4 je na desni strani okrepčevalnica. Tam me čakata ati in mami. Zavem se, da sem 3,4km hodila 40minut. Ura je 00:30, na poti sem že 19 ur. Do limita, ki je 32 ur imam še 13 ur, za preteči oz. prehoditi pa še 87km. To je več kot dovolj časa, za spočitega ultramaratonca, za takšnega, z uničenimi koleni in 130km za sabo pa precej malo.
Ati in mami sta se sicer dogovorila, da mi nobeden od njiju ne bo rekel kako naj se odločim in kdaj naj neham če bi do tega prišlo, ampak takrat je ati spregovoril. Rekel mi je naj neham, rekel je, da ni vredno. Usedli smo se na klopco na levi strani kolesarske steze. Sedela sem in nisem vedela, kaj naj. Želela sem si naprej, vseeno mi je bilo, tudi če hodim še celih 13 ur, do limita. Po drugi strani me je bilo groza vsakega koraka in resnično sem se zbala za svoje zdravje. Vprašala sem Blaža za mnenje in najprej je bil tiho. Vprašala sem še enkrat in rekel je, naj se odločim sama.
V glavi sem tehtala, nisem vedela kaj naj naredim. Pretekla sem več, kot kdajkoli v življenju. Želela sem si naprej, a vedela, da predvsem desno koleno ne bo zdržalo kaj drugega kot hoje. Če hodim 13 ur ne pridem do cilja, ampak recimo nekje do 190km. Še vedno mi zmanjka 30km do obljubljene dežele. Kaj naj storim???
Ati še enkrat reče: “Ula, dost je, nehi!”
In to tudi naredim.
Želela sem si priti do cilja, in ne do 190km, ki bi jih dosegla če bi hodila. Torej nima smisla nadaljevati. Vseeno je, ali končam tukaj, na 133,4 ali na 190… le posledice za moje zdravje bi lahko bile na 190 veliko hujše.
Odpravimo se do avta, in zaspim takoj ko se odpeljemo nazaj proti apartmaju v Balatonfuredu. Za volanom je najprej ati, nato mami, na koncu nas v apartma pripelje Blaž. Naslendji dan dopoldne vrnemo čip organizatorju in se odpeljemo domov.

13315371_1124776344258735_1006690839010472652_nZa boljšo predstavo naj še povem, da je tekmo dokončalo 71 tekačev, od 260 tekačev na štartu. Letošnja izvedba naj bi bila zaradi vremena po mnenju tistih, ki so se Ultrabalatona udeležili že večkrat, ena najtežjih. Tudi časi prvih, ki se vsako leto sučejo nekje med 19 in 20 ur, so letos dobre 3 ure slabši, torej okrog 23 in 24 ur.
Vsa čast torej vsem, ki so to preizkušnjo dokončali, pa tudi tistim, ki so bili dovolj pogumni, da so prišli na štart.

Preden zaključim, se moram še zahvaliti vsem vam, ki ste stiskali pesti, ki berete moj blog, bilo vas je tako veliko, da sem resnično ganjena.
Zahvala gre mojemu sponzorju Soča Sport Tolmin, ki mi je priskrbel dovolj energije za celo leto priprav in tekmo. Geli Sis so se izkazali za vrhunsko izbiro, ker sem imela v želodcu ves čas super občutek, medtem ko so imeli nekateri med tekmo drisko, so bruhali… Če se ne motim, sem jih med tekom pojedla nekje okrog 30 (poleg druge hrane).

Zahvala gre tudi podjetju Elektro Ljubljana za velikodušno donacijo. Takšen projekt je, ne glede na to, kako ga obrneš, tudi velik finančni strošek, ki sta ga v večini pokrila moja starša, pomagali pa so, kot sem že napisala, tudi  Elektro Ljubljana. Hvala.

Tebi Marjanca, hvala za masaže, hvala ker me razumeš, tolažiš, spodbujaš in verjameš vame.

Leto je bilo dolgo, priprave naporne… in vse to so na svoji koži poleg mene najbolj občutili moji domači. Prilagajali so se mi, kot se je le najbolj dalo. Podpirali so me, ko sem se pripravljala na to noro preizkušnjo, ko sem postavila vse ostalo na stranski tir.. Ves čas so verjeli vame, celo takrat, ko sem sama dvomila vase.
Ati in mami sta na tekmi stala na vsaki okrepčevalnici, kot najbolj utečena ekipa, ki se ne meni za to, da je zunaj 30 stopinj in da jima je vroče, ampak sta vedno najprej poskrbela zame. Sestra Rebeka je sicer ostala doma, ampak je govorila z mano po telefonu takrat ko sem nekje na 80km na vročini preklela ves svet. Ati, mami, Rebeka, hvala vam, brez vas, nebi mela niti možnosti da pridem do 133km. ❤

20160528_093536Blaž je zgodba zase, to je človek, ki mi vsak dan pove, da me ima rad. Oseba, ki mi odkar je prišla v moje življenje, daje občutek, da je popolnoma vse mogoče. Moja skala. Brez njega nebi niti izpolnila prijave za  Ultrabalaton. Vsak dan mi je stal ob strani, me zvlekel laufat ob najbolj nemogočih vremenskih razmerah, me tolažil ko sem imela slabe dneve in me vedno znal prepričati, da bo na koncu vse v redu. Ogromno svojih treningov je posvetil meni, se mi prilagodil, tekel moj tempo, namesto, da bi treniral zase. Z mano je potrpežljivo prekolesaril 133km brez ene same negativne besede in skrbel zame na najvišjem možnem nivoju.
Nekoč mi je rekel, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko daš človeku, čas.  On mi ga posveča ogromno in za to sem mu neskončno hvaležna. Brez njega bi na tem teku pogorela že veliko prej. To, da sem ga spoznala, in da je vedno ob meni, je zame veliko večja zmaga, kot preteči teh 221km. Rada te imam. ❤

Ultrabalaton mi bo ostal v lepem spominu in naj me vrag, če ne bom nekoč,  poskusila še enkrat. Ko te ultratek zastrupi, drugače pač ne gre. Nisem razočarana ker ni šlo do konca, vesela sem, da je šlo dokler je šlo. Saj veste kaj pravijo, pomembna je pot, ne pa cilj… in ta pot je bila dovolj dolga, da me je ogromno naučila in za vedno spremenila.

Pred najdaljšim dnem v letu

Prišel je čas, da napišem svojo zadnjo objavo, preden se podam na pot dolgo 221km in doživim najdaljši dan v življenju do zdaj.
Zadnjih par mesecev je moje živlenje kaos. “Ringlšpil”, ki se vrti malo prehitro, čeprav sem se sama odločila, da se zapeljem en krog. Moram povedat, da komaj čakam, da se začne Ultrabalaton in da je za mano. Da se lahko nato posvetim stvarem, ki sem jih zapostavila, ker je priprava zahtevala preveč mene.

12733418_10207358243065988_8347371090116186354_n

Faks, izpiti in projekt 221km dolgega teka so iz mene v zadnjih osmih mesecih potegnili vse do zadnjega atoma energije, ves ta stres pa je zdaj v zadnjem tednu pred startom vodil v bolezen. Dobila sem nekaj podobnega trebušni gripi in danes po dveh dneh, ko nisem mogla niti piti, niti jesti, končno spet lahko kaj konkretnega pojem. Upam, da mi bolezen ni pobrala preveč moči, kajti časa da jo pridobim nazaj 3 dni pred startom na žalost ni. Poleg tega, me je bolezen, seveda v povezavi s celotno pripravo v zadnjih mesecih precej “posušila”, zato Blaž pravi, da se mu zdej lahko za štil od metle skrijem. 😀

Naj povem še, da sem imela to srečo, da me v začetku priprav opazil moj prvi sponzor – Soča Bike Center. Zelo mi je olajšal izbiro gelov, ker mi je predstavil, po mojem mnenju res najboljšo robo in sicer produkte znamke Sis.
Proti koncu priprav me je podprlo tudi podjetje Elektro Ljubljana in mi z velikodušno donacijo prikrajšal veliko stroškov samega projekta.
Za unikatne tekaške majčke, ki smo jih bili deležni jaz in moja ekipa, gre zahvala MAKdesignu.

12243577_10206859028505936_491216357670735409_n

Ko urejam še zadnje malenkosti, se mi po glavi podi ogromno različnih vprašanj. A mam dost gelov in ostale hrane? Obližev? A rabim še kej? Kaj pa za oblečt sabo vzet? Koliko čevljev? Katere nogavice? A me je strah? Kako bo? Kdaj bo začel bolet? Kako bo ponoči, bom ful zaspana?
In potem si rečem… take it eaaaasy punca! Vse bo ok. Pripravljena si, natrenirana, glava dela tako kot je treba, znaš se na pozitivo obrnit ko je najtežje… familija bo tam in te bo pedenala od spredi pa od zadi.
Moj Blaž bo celih 221km zram mene. In kot pravi on, če daš vse od sebe, nimaš kej skrbet in nikoli si nimaš kej očitat. In js vem, da sem dala v pripravah vse od sebe. Kaj me ma torej sploh za skrbet? 😉

Tako da, Ultrabalaton požen, mi smo prpravlen!

Polmaraton Ormož

Današnji polmaraton v Ormožu je bila moja prva “tekma” letos. Vreme meni osebno ni bilo naklonjeno, raje bi imela tistih 25 stopinj iz začetka tega tedna, kot pa današnjih zimskih 7 z močnim vetrom. Ker sva šla z Blažem na “ziher” in sma se pripeljala v Ormož že uro in pol pred štartom, se je men do teka že trikrat zanohtalo. 😀

Pričakovala sva, da se bo temperatura do 11ure vsaj malo dvignila, ampak se ni… in ker sem bila doma prepričana, da bom tekla v kratkih hlačih sem dolge pustila doma. (bravo) Tako da mi je potem Blaž za tek dal svoje, on je bil pa kar v kratkih, tako kot vedno, ko je vsaj kakšna stopinja plusa.

Plan je bil tak, da se drži tempo nekje 4:25/km, za tek 1h35min ali hitreje. Tak tempo na 21km tečem za trening že od lanskega decembra. 

Na štartu se postavim bolj zadaj, itak vem, da se bo kolona raztegnila in bo prostora dovolj. Prve 4km tečem po planu, tudi močan veter me sploh ni motil, nato pa me karnaenkrat prime bodec, tako močan, da sem tempo spustila za 1minuto na km. Dobesedno vsak bolj agresiven pristanek z desno nogo na tla ali globlji vdih je povzročal bolečine na desni strani pod rebri. Bodca nisem čutila že več let in ni mi jasno zakaj se je pojavil zdaj, sklepam pa, da sem se premalo ogrela, za tako hladno vreme.

Bodec potem ni spustil do enajstega kilometra in zaradi tega sem bila že 7 minut nad planiranim časom. Od 11km naprej, ko je popuščal vzamem moj najljubši SIS-ov gel in začnem spet držati tempo 4:30min/km, čeprav mi je motivacija že na polno padla in praktično samo še uživam v teku, ker je dober rezultat že itak zapravljen.

V cilj pridem s časom 1h42min kot 9. ženska absolutno, kar zadostuje za 3. mesto v kategoriji do 30 let… nisem bila čisto razočarana, ampak tudi kej preveč vesela ne. 

Blaž me je prehitel za celih 24 minut… v cilj je pritekel s časom 1h18min kot 6. moški absolutno. 

Če se še malo osredotočim na samo progo, je vse kar lahko rečem: čudovito! Trasa mi je pisana na kožo, ker se nikoli ne poravna popolnoma pač pa se karnaprej rahlo vzpenja ali spušča. Tudi ljudje s “totega” konca so mi zelo všeč, sama organizacija teka je super in to je zagotovo polmaraton, na katerega se bova oba z Blažem še vračala.

Balaton update

Moj blog je spet nekaj časa sameval, čeprav sem si rekla, da bom večkrat delila z vami…
Sej ne morem ravno reči, da se mi zadnje čase nič kej pametnega ne dogaja, polno je enih malenkosti… če jih povežem skupaj že res mogoče za nekaj objav.

Vseeno je res, da razen tega, da sem na štartni listi za Ultrabalaton in vsak dan laufam, v bistvu živim čist navadno življenje. Sej vsi vemo kako to gre: se zbudiš, vsakodnevne obveznosti, faks ali služba, nekaj časa gre ko se voziš od ene točke do druge, se kje mal zaklepetaš in greš spat. Ekrem bi rekel ‘kuča, poso’. Zraven se pa še delaš, da ti ni problem sočasno delat faksa in se pripravljat na Balaton, ko da si Čak Noris. Vedno, ko mam pa 5 minut cajta, ko kam hodim, al pa kuham makarone zase, količinsko nekje tako, kot za 4-člansko družino, sem pa s slušalkami v ušesih, stalno na liniji z boljšo polovico. Sej vete kako je, ko si še bolj na ‘frišn’ zalublen.

 Res sem naveličana zime. Včeraj sem laufala po Ljubljani proti Zalogu, in res se mi je zdelo super, ker je končno prišel en tak lep, že skoraj pomladni dan. Tak, da ko se zjutraj zbudiš tudi v megleni Ljubljani sije sonce in je prva stvar, ki jo vidiš ko stopiš skozi vrata, modro nebo… in potem greš lahko, če se nič ne ustavljaš, laufat brez vetrovke.
Še 2 meseca in pol, pa bo šlo zares. Bolj se bliža dan D. večkrat se čez dan spomnem na Balaton. Danes na teku sem se zalotila, da že razmišljam o tem, kako bo, ko bom enkrat v cilju. Nekje v podzavesti, se mi zdi, da sem že tam. Po drugi strani pa čutim nek strah, dvom.. 221km je le 221km… kakorkoli jih že obrneš.
Baje sem spet najmlajša ‘norka’, ki se je kdajkoli prijavila na Ultrabalaton. Upam, da ga torej tudi pretečem, prehodim oziroma se privlečem v cilj v limitnem času… ker se tako spodobi a ne? 😉
Blaž se na ta izziv pripravlja z mano, ker me bo spremljal na kolesu. Tudi to bo konkreten podvig… vozit se več kot en dan ob tekaču in skrbet da ima hrano, vodo, sveže obleke, predvsem pa bedeti toliko časa in biti v prisilni drži, ni najlažja naloga. Jaz pa bom utrujena, tečna in zaspana najbrž ne najboljša družba.
Tak je torej okvirni plan za Ultrabalaton. ‘Priprave’ grejo po planu, če temu kar delam sploh lahko rečem priprave. Jaz pač laufam… malo več kot prej, ob malo bolj čudnih urah in predvsem takrat, ko bi raje delala karkoli drugega in me Blaž zvleče na cesto.
V kratkem bom odlaufala kakšen 5 do 6ur dolg tek ponoči… javim, kako bo šlo.
Se beremo. 😉

Misija ULTRABALATON 2016

Že odkar sem pri 14ih letih odtekla svojo prvo desetko, sem vedela, da hočem več… zato sem šla naslednje leto na Ljubljanskem maratonu na 21km… pri 17ih na maraton… pri 18ih sem tekla iz Celja v Logarsko 73km. Pri 19ih letih 105km čez hribe in doline iz Lovrana v Umag.

Letos hočem še več, ker vem, da zmorem.

Ultrabalaton je ultra tekaška preizkušnja na Madžarskem, ki bo v letu 2016, natančneje 28. maja potekala že deseto leto zapored. Odteči je treba en krog okrog Blatnega jezera, največjega jezera v srednji Evropi, ki obsega 221km. Časovni limit, da pretečeš celotno traso je 32ur.
Čeprav se je mogoče na tekmo prijaviti tudi kot kolesar, tekači pa v dvojicah, trojkah in večjih skupinah, sem se odločila, da celotno traso odtečem sama.

To bo največji podvig kar sem si jih zastavila do sedaj, tako fizično kot psihično. Vem, da bo me bo sama tekma uničila. Laufat več kot en dan ni hec. 221km neusmiljeno teptati asfalt, da te boli celo telo… to je trpljenje. Ne vem, zakaj si to delam, vem samo, da drugače ne funkcioniram. Rabim takšne podvige. In imam to srečo, da me bližnji podpirajo in mi kakor se da pomagajo pri uresničevanju sanj, čeprav me včasih ne razumejo.

Na Ultrabalaton sem se začela resno pripravljati z začetkom novembra. Tedenske številke kilometrov so velike, trimestne. Ure in ure asfalta, le en dan v tednu so obuti čevlji za trail. Upam, da čimprej zapade veliko snega, da lahko enkrat na teden tek zamenjam za turno smučanje.
Usklajevanje teka s faksom je naporno, klasika je, da tečem po temi, ali zgodaj zjutraj, ampak drugače ne gre.
Glava je zadnje mesece že fokusirana na cilj enako kot bo 28. maja, ko bom stala na startu.

Do Balatona je še dobrih 5 mesecev trdega dela. Ta čas bom izkoristila kar najbolje in dala od sebe vse kar premorem. Že danes vidim cilj in upam, da 29. maja 2016 dosežen.

Popolnoma buden sem, kakor na odprtem morju.
Ne potrpežljivost, saj ne gre za cilj,
pot je tista, ki rodi veselje.

Citadela

Ko gre veganka na Vege tek

V petek sem bila prvič v življenju za karkoli izžrebana. Veš tisto, ko na Facebooku kdaj pa kdaj sodeluješ v nagradni igri, si rečeš, da itak nimaš šans in v naslednjih dneh čisto pozabiš na to.

12196025_10154421041987627_3601301351439299422_n

Potem pa karnaenkrat mail, da sem dobila štartnino za Vege tek to nedeljo. Veganka, izžrebana za Vege tek. Kakšna sreča! 🙂
In sem šla laufat v Celje na Vege tek… čeprav sem imela sicer v nedeljo planiran 2-3 urni trail, po tem ko sem v soboto na stadionu delala test na 5km in so bile moje noge malo načete.
Izbirala sem lahko med krajšo 6,2km in daljšo 11km dolgo progo. Seveda sem se odločila za daljšo.
Iz navade sem se na startu postavila bolj zadaj nato pa počasi prehitevala. Konec prvega kilometra sem ugotovila, da so pred mano samo moški. Tako sem tekla prva in narekovala tempo vseh 10km, punca kakšnih 100m za mano pa je skrbela, da je moj pulz ostajal v višavah. Vsake toliko pogledam nazaj, v hrib pridobivam prednost, navzdol jo izgubljam.
1km pred ciljem zgrešim traso in zavijem na pot posuto s peskom. Shit! Pod bankino zlezem nazaj na pravo cesto. V zadnjih 250m me v ciljnem sprintu prehitita dve punci. 


Rezultati:
1. mesto 50:26
2. mesto 50:28
3. mesto 50:30 (jaz)

Popoldne izkoristim še za raztek… počasnih, užitkarskih 8km ob sončnem zahodu.

Ljubljanski maraton 2015

Naj kar že na začetku povem, da ni bil planiran. Z Logarsko naj bi se moja tekaška sezona 2015 končala. Vsaj kar se tekem tiče, nisem planirala več nobene.
Ljubljanski maraton sem hotela obiskati samo kot navijačica, ker je tekel Blaž, pa tudi veliko prijateljev. 

Ampak potem sem 23.10. dobila klic, da je bratrančev sodelavec odpovedal in bi lahko tekla namesto njega na 10km. In normalno, take ponudbe se ne zavrne. :)))

Tud mami je laufala namesto nekoga in smo šle skupaj na desetko.

Ob 8:30 smo se iz centra Ljubljane zagnali na progo. Štartala sem bolj zadaj, z mami. Nekako sem vse skupaj jemala kot “hec” in glava ni bila naštimana na “tekmovanje”. Celo progo sem pretekla z nekaj rezerve in vsake toliko udarila kakšen “high five” z navijači. V cilju sem po 44minutah počakala mami.

Pit, preoblečt, mal pogret, potem pa že navijat za maratonce in polmaratonce. 

V cilju ogromno znanih obrazov. Poleg ta črnih raket, odlični tudi naši tekači.

Blaž odtekel svojo zadnjo tekmo v sezoni s časom 3h4min. Bratranec Grega izboljšal rezultat na polmaratonu, bratranec Tilen prvič premagal polmaraton in moja sporty Urška prvič pretekla maraton. Ponosna sem na vsakega posebej. ❤

Energija! Ko začutiš tekače, ki prečkajo cilj te dobesedno zmrazi. Vsak z unikatno zgodbo, vsak z drugačnim izzivom a enako pomembnim. Nekdo, da preteče, drugi, da izboljša rezultat, tretji da zmaga… Čestitke vsem iz srca. 

UTVV 50km 2015

Letos sem se trdno odločila da Istra ne bo moja edina 100kilometrska preizkušnja. Želela sem si še na 100km Vipave, ki je bila letos organizirana prvič. Teden pred tekmo, ko so vremenarji obetali dež, sem si premislila in se raje prijavila na krajšo, 50kilometrsko progo. Nisem hotela, da mi slabo vreme prekriža načrte, tako kot se je to zgodilo tri tedne nazaj.
V sredo, tri dni pred tekmo grem v Ljubljano, v novih čevljih. Že po nekaj minutah hoje od železniške postaje proti centru se mi občutek ne zdi pravi. Čutim, da me žulijo. Kljub temu, da se potem do faksa ustavim neštetokrat, si kupim obliže, jih nalepim na noge in se nazaj na železniško odpeljem s trolo, je škoda že narejena. Dobila sem gromozanske žulje.
Ampak štartnina je bila vplačana, vse splanirano in ni šans da bi potem jaz ostala doma. Zato zadnje tri dni mažem raznorazne “žaube” na pete in upam, da bo v soboto bolečina čudežno izginila.

V soboto vstanem ob treh zjutraj in ob šestih že v Vipavi prevzamem štartno številko. Ob sedmih nas z avtobusom odpeljejo na start. Ostane še precej časa, zato si z drugimi tekači izmenjamo kakšno zgodbo, prigodo… Navodila na startu s strani organizatorja so povedana tudi v hrvaškem in italijanskem jeziku čeprav je tujih tekmovalcev zelo malo. Zelo lepa gesta, česa podobnega v sosednji Italiji ali na Hrvaškem ni pričakovati.
Še pet minut pred startom me je zeblo, ko pa ob osmih “poženemo” čez start se telo segreje. Po kakšnih dvajsetih minutah že laufamo v hrib in od mene konkretno kaplja
.

Temperatura se dopoldne giba nekje okrog 20°C in z zelo visoko vlažnostjo ustvarja tipično soparno vreme. V hrib me precej ovirajo žulji, saj mi noga v čevlju pritiska na zadnji del. To me precej upočasni. Nekaj sto metrov si delim s punco, ki mi pove, da bere moj blog. Če bereš tudi to poročilo, naj ti povem, da si mi polepšala dan! 😉 Čez nekaj časa upočasnim tempo in v gozdu okrog desetega kilometra srečam tekača z napisom “VEGAN” na majici. Seveda takoj zapadeva v debato in takšne super družbe se držim skoraj do polovice tekme. Kakšne neverjetne ljudi spoznavam!  

V Podnanosu na 27km me pričakata ati in mami… mal pojamram, povem kaj vse me muči, pojem par pomaranč, rozin in se zaženem proti Nanosu. Do Lovske koče leti, gledam v tla in požiram metre. Na tleh vidim polno hroščkov, pa nekih gosenic? A se mi pa samo blede? 🙂
Od Lovske koče naprej se vlečem, sence dreves ni več, samo še vročina. Še dobro, da na grebenu proti Nanosu piha in me veter malo ohladi. Od Nanosa do zadnje okrepčevalnice ves čas tečem, malo po travniku, malo po gozdu, veliko po kamnih. Na zadnji okrepčevalnici me spet počakata ati in mami in z mano tečeta zadnjih 7km do cilja.

Srečna in utrujena naredim zadnji korak skozi cilj in prejmem medaljo, še bolj vesela pa nato sezujem čevlje.

Še se bom vrnila, v prelepo Vipavsko dolino, med prijazne in ustrežljive ljudi, na tako vrhunsko in srčno speljan dogodek. Se vidimo v 2016!