1/2 leta Gran Canarie

Hej, še sem tu, na Gran Canarii. Že celih 6 mesecev…
Napisanega ni bilo veliko, vem. V glavnem ker nisem našla pravih besed, pa tudi časa je bilo bolj malo, da bi opisala kako živim tukaj.

20170309_110743
Najina delovna pogodba v firmi se izteka. Čaka naju še zadnji delovni teden. Free Motion je presegel vsa najina pričakovanja. Super delovno okolje, super ekipa, super plača… Priložnost za osebno rast, priložnost da se prvič postaviš na lastne noge. Možnost da spoznavaš druge kulture in se naučiš novih jezikov. Navežeš nova poznanstva, prijateljstva. Predvsem pa, da se ogromno naučiš o rentanju koles in o kolesih nasploh.

V Free Motionu sva dobrodošla tudi v naslednji kolesarski sezoni, tako da možnost, da se vrneva nazaj na Gran Canario obstaja in ostaja odprta.

20170209_120058Otočani tukaj se zavedajo, da turisti, predvsem kolesarji predstavljajo njihov kruh in tako dajo jasno vedeti, da smo tujci tukaj dobrodošli in sprejeti. Na prehodu za pešče ustavi vsak avto, ljudje v trgovinah te ogovarjajo z besedami “lepotička, princeska” itd.., na kolesu te avtomobili obvozijo z zavidljivo varnostno razdaljo.
Domačini sami sebe tretirajo kot kanarce in ne kot špance… no, pravzaprav nič razen jezika tukaj ne spominja na Španijo. Doživela sva kakšnih 5 kalim – (la calima) nekajdnevnih obdobij, ko iz Sahare zapiha vroč in izredno suh zrak, ki s sabo prinaša saharski prah. Takrat se zaveš, da to ni več Španija, to je Afrika. Vidljivost zunaj je v tem obdobju zelo slaba, temperatura tudi do 40 stopinj (sredi evropske zime). Od suhega zraka mi je celo več dni kapljala kri iz nosu.
20170209_135046
5 stvari, ki so na GC boljše kot v SLO:
– urejanje raznih papirjev na policiji, občini, banki je hitro in brez dolgih procedur
– kvaliteta asfaltiranih cest in urejenost prometa nasploh
– vreme skozi celo leto dopušča, da lahko mirno živiš brez avtomobila
– radijske postaje, brez brezveznega govoričenja in reklam, solo musica :)))
– hrana v trgovinah je preceeeej cenejša kot doma

Kaj pa tek?
V teh mesecih sem spet kar precej laufala… lahko rečem, da se poškodba iz Ultrabalatona – vnetje kolenskih ovojnic in kit, končno poslavlja. Zasluga gre ogromni količini vaj za moč in stabilizaciji, mnogim uram raztezanja in kolesarjenja.
Trenutno lahko konstantno tečem okrog 80km na teden. Ob 40urnem stoječem delovniku, in vožnji s kolesom v službo in nazaj, (kjer na teden mimogrede naredim še dodatnih 80km) se mi takšna kilometrina ne zdi tako nizka.
Obeta se mi poletje polno tekmovanj in komaj že čakam, da se bom šla spet mal “matrat” med sotrpine.

20161222_110103

Za priložnost, da sem lahko ta droben košček sveta, mali otok, raziskovala vsak dan skozi tek, korak za korakom, skozi ozke peščene doline in črne vulkanske gore na jugu, ter travnate hribe in borove gozdove na severu, sem neskončno hvaležna.
Kljub temu, da se mi otok zdi čudovit, pa moje noge že hrepenijo po mehkih, z mahom poraščenih stezicah, zelenih gozdovih, in žuborečih potokih. Ali bolje rečeno, hrepenijo po tem, čemur v srcu pravim “dom”.

In kaj najbolj pogrešam?

Mrzel smrček, 4 tačke, mehka, siva dlaka…
skadi

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s