Z Blažem čez slaba dva tedna za najmanj 7 mesecev odhajava na otok večne pomladi – Gran Canario. Z enosmerno vozovnico in štirimi kovčki prtljage.
Veliko sva govorila o tem, da bi rada videla svet, preden bi se v prihodnosti nekje zares ustalila. Imava zelo podobne želje in življenjske nazore.
Toda planirala sva delo v tujini po tem, ko dokončam še zadnji letnik študija in diplomiram.
Nobena skrivnost ni, da nimam nikakršne želje mulce v šoli poučevati športno vzgojo. Zato nimam namena na magisterij. (V šoli lahko učiš le z magisterijem.) Diplomo jemljem bolj simbolno. Do nje bom vztrajala le, ker vem, kako danes vsi cenijo akademsko znanje, kljub temu, da so v veliko primerih izkušnje v življenju vredne dosti več.
Ampak to je tema za kdaj drugič.
Torej, ko se je pred nekaj meseci ponudila priložnost, sva se skupaj odločila, da jo pozdravima z odprtimi rokami. Sprejela sva službo na Gran Canarii, do junija 2017. In tako postala del statistike tistih ljudi, ki gredo srečo iskat v tujino. Jaz temu rečem po domače “s trebuham za kruham” in Blaž se mi smeji.
Končno konec oktobra šport ne bo več le moj najljubši hobi, pač pa tudi moj kruh. Najino delo. In če nama takšna služba omogoča še spoznavanje nove kulture ter preživljanje zime na 25°C, zakaj bi oklevala?
Poleg tega se veselim novih kompetenc… španskega jezika, novih praktičnih športnih znanj, dela v velikih skupinah, učenja vodenja ter organizacije… Če bosta čas in denar dopuščala pa nama ne uide še malo raziskovanja sosednjih otokov, mogoče tudi Afrike…?
Vem, da se večina za kaj takega nikoli nebi odločila, to razberem tudi iz odzivov ljudi. Smo pač tako narejeni, da se upiramo spremembam, ker nas je strah in imamo radi občutek ustaljenosti in varnosti. Priznam, to potovanje je skok v “neznano” in strah je prisoten.
Toda zakaj vztrajati pri nečemu, kar me ne osrečuje in ne izpopolnjuje.
Povsod srečujem vse preveč nezadovoljnih ljudi. Takih, ki vegetirajo. Nezadovoljnih na faksu, v službah in doma… Mrliči, ki hodijo po tem svetu, ujeti nekje v sivini, kot da bi na svoji poti pozabili, da je njihovo življenje plod lastnih odločitev. Kot, da bi pozabili, da je za srečo odgovoren vsak sam.
Nočem biti del tega.
Vem, da se v tujini ne cedita le med in mleko. Vem, obstaja možnost, da stvari ne bodo potekale tako gladko kot se zdi. Ampak ej, lahko da bodo točno to in še več kot pričakujeva.
P S: V prihodnosti lahko pričakujete pogostejše zapise o življenju na otoku.
P P S: Da me dobite na tisto kavo, za katero se dogovarjamo že več mesecev imate še 13 dni časa. 😉
ultra 
Srecno pot in dobro izkusnjo ti zelim.
Bi pa tudi pokomentirala, zakaj je zakljucek studija cenjen: ne (samo) zaradi pildka, ampak ker diploma dokazuje, da je clovek vztrajen in naredi, kar je treba, kar se od njega pricakuje, pri cemer so ga financno in drugace podpirali starsi, diploma pomeni, da ti ovirice mentalne ali financne ali fizicne ali alternativne niso bile nepremagljive, pa ceprav mu je kaj brezveze ali tezko ali pa je profesor zatezen ali pa ima dosti bolj lustnega ali zanimivega ali drugega koristnega za pocet kot odstudirat… in uspes odkljukat izpit za izpitom in druge formalnosti. Da ne bo pomote, ne idealiziram pomembnost diplom ali ocen ali solske pridnosti in discipliniranosti. Se mi zdi pa tudi nezrelo zmrdovanje in zvisenost nad njimi. Pa tudi predstavljaj si, kako bi svet zgledal, ce ne bi obstajala neka formalna dokazila znanja – bi sedla na avion, ce bi vedela, da nima pilot certificiranega znanja upravljanja, bi se pustila operirati ljubiteljskemu medicincu, kaj bi si mislila o ucitelju matematike, ki ni uspel dostudirat, ob tem, da bi ti sla matematika na zivce ze brez tega, bi ga upostevala in spostovala in delala naloge? Skratka, le premisli vse skupaj, ko bos prespala in se odpocila od diplome, predstavljaj si, kaj bi nekoc rekla svojemu otroku o studiju – in upam, da bos res enkrat napisala se kaj na to temo, ki je sicer, kot si rekla, “tema za drugic” 😉
Pa brez zamere, LP
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz sem univerzitetni diplomirani gospodarski inženir – smer gradbeništvo…so what!…upam, da si uspela prebrati. Šola te samo poneumlja in te daje v okvirje, učenje se začne z življenjem in izkušnjami, v času študija pa je vedno manj prakse in posledično vedno manj izkušenj. Vem za profesorje športa, ki životarijo v Sloveniji. Sama se tudi ukvarjam s prehrano in gibanjem (ljubiteljsko) in sem sama sebe porihtala v 30ih letih komaj. Vem za profesorje športa, ki so se morali marsikaj sami naučit. Verjetno ti tudi sodiš med tiste ljudi, ki živijo klasično in klasično razmišljajo, kar pač sistem pričakuje. Ne vem kako si se znašla sploh na tem blogu te punce, ki živi izjemno življenje…še 1x ponavljam…ŽIVI in ga ne bo samo preživela, tako kot marsikdo! Pa brez zamere prosim tudi jaz, lp
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz sem šla v Hamburg. Končno mi je uspelo priti v tujino. Čisto drug svet in vzdušje. Imaš prav glede slovenije…v bistvu ne živiš, samo preživiš. Sem gradbeni inženir! Bravo, še ena pogumna slovenka!
Všeč mi jeVšeč mi je
pozdravljena,
Lepo da sta se odlocila za ta korak. Zanima pa me kaksna priloznost se je ponudila, da sta se odlocila za to? Sluzba? Ce da, kaksna, kako sta do nje prisla?
Tudi sam namrec iscem podobne priloznosti, ker imam partnerico ki zivi v Las Palmasu, in sem mnenja da “vec glav, vec ve”. Tudi ce gre le za kratek nasvet.
Vso sreco v prihodnje 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je