Tretjič iz Celja v Logarsko

Letos po Balatonu sem rekla, da se moram malo umirit. Da moram te ultre za nekaj časa postavit na stranski tir. Zaradi zdravja. Vzeti si moram čas, da porihtam vse kar je za porihtat. In res sem si ga vzela, samo obisk zdravnika sem odlašala…

V začetku meseca avgusta sem tekla na Teku po zagorski dolini, po tem ko sem od Balatona naprej opravila kakšnih 10 krajših tekov. Torej skoraj nič teka, v primerjavi s preteklimi meseci.
Kljub temu, sem odtekla popolnoma brez bolečin, s tako neverjetno lahkoto, da mi še dva dni po teku ni bilo nič jasno. Kako je mogoče, da brez treninga teka napreduješ v hitrosti?
Preživela sem sicer kar veliko ur na kolesu, včasih tudi po 4 ali 5 ur skupaj, seveda pri zelo nizki intenzivnosti. Kolesarjenje je prav blagodejno vplivalo na moje noge.
Čutim, da so trenutno mišice močnejše kot kdajkoli prej.
In tako sem zadnja dva tedna kolebala… Logarska.. ja ali ne. V mislih sem imela celih 73km, ali pa sploh nič. Pod 7ur, ali pa sploh ne grem.

V petek, dan pred tekmo sva šla z Blažem na abrahama k človeku, ki je šel dobro leto nazaj, ko sva se z Blažem spoznala z nama na Grintovec. K človeku, ki pri “rosnih” 50 letih vozi Ironmane in teče ultramaratone. Ne, to ni bil običajen abraham kjer ljudje malo pojamrajo da jih boli to in ono, da ponoči ne spijo in imajo takšne in drugačne probleme. To je bil abraham, kjer bi se praktično na vsakemu človeku lahko učil anatomijo mišic. Sami takšni ljudje, ki te motivirajo in znajo zajeti življenje z veliko žlico.
Z Blažem sva se od njih poslovila zgodaj, ker je bilo treba naslednji dan budilko ugasnit že ob štirih zjutraj.

Spala sem slabo, premetavala sem se in imela neke čudne blodnje, da tečem in jem lubenice. Tudi Blaž je slabo spal. Ko je zazvonila budilka sem sicer vstala, ampak ne rada. Nisem vedela, a naj grem, ali ne. Zjutraj mi je bilo slabo, hrana ni šla po grlu… Blaž reče naj se odločim sama.
In smo se odpeljali v center Celja. Blaž, njegova mami Alijana in jaz. Blaž pripravi kolo, jaz pa se grem prijavit na “ta dolgo”. Pred štartom vidim polno znanih obrazov, rečemo besedo, dve, se slikamo s tem in onim, potem pa gas.
Tekači se poženemo v tek, nekateri skoraj v šprint proti nabrežju Savinje. Počasi spuščam hitrost in najdem svoj tempo, Blaž se mi priključi proti koncu prvega kilometra. Nekaj časa me spremlja Frenk Mizarjevsin, nato nekoliko pospeši in me pusti zadaj. Čez nekaj časa me
ujame Anže Česen, naredimo eno sliko v akciji, potem pa odteče naprej.

Prvih 5km pretečem v 25 minutah. Nekoliko hitreje kot sem imela v mislih, ampak noge res letijo brez problemov. Drugih 5km spustim tempo, pretečem jih v 27minutah. Prvih 15km pretečem v času 1h in 18minut. Soliden tempo, odločim se da ga takšnega tudi čimdlje ohranim.

Nekje med 15 in 20km me prehiti punca v skoraj špriterski hitrosti, od takrat naprej tečem na četrtem mestu med ženskami. Zdi se mi, da čutim pekoč občutek v obeh kolenih. Ne. Prosim ne. Ne danes.
Odmislim in tečem naprej. Prvi polmaraton je mimo v času 1h in 49minut. Počutim se super, Blaž mi zavrti par komadov iz youtuba, vmes mal pojema in se zajebavama, da čas hitreje mine.
Malo pred Mozirjem prehitim tretjo žensko. V Mozirju na 30km ura kaže 8:37, kar pomeni, da tečem že 2 uri in 37minut. Tekači tam že nestrpno pričakujejo štart teka na 42km, vmes pa navijajo za nas, ki tečemo celih 73km. V Mozirju ob cesti stojita tudi ati in mami, ki sta me prišla spremljat in bodrit.

Od Mozirja naprej se sonce začne dvigat višje na nebo in temperatura začne naraščati.
Nekje med 35 in 40km doživim krizo. Koleno me boli za znoret. Vsak korak je kot bi mi zarili nož v zunanjo stran desnega kolena. Vsedem se na tla. Norim in obupujem. Strah me je neuspeha, bojim se, da ne bo šlo več naprej.
Spomnim se, kako sem kot 18-letnica prvič tekla celih 73km v Logarsko in si želela, da bi se nekoč borila za prva tri mesta.
Zavem se, da je ta dan to moja realnost. Močnejša sem kot kdajkoli prej, ampak poškodovana. Glava hoče hitreje, telo zmore hitreje, ampak koleno pravi, da je konec. Koleno zahteva, da neham.
Sovražim se, ker sem zjutraj prišla na štart, kljub vedenju, da še nisem pozdravljena. Sovražim se, ker si to delam.
Na 40km kljub vsem mukam v času 3ure in 38 minut. Ta čas mi pove, da je moj tempo padel na 6:00min/km.

Blažu rečem, da bom v Ljubnem odstopila. V glavi seveda nisem čisto sigurna, če bi to res storila, ampak imam občutek, da se bom lažje pravilno odločila, če besede izrečem na glas.
V Ljubnem se zavem da je do cilja (le) še 27km. Nevem, koliko časa sem bila že na poti takrat, ampak vem, da ura še ni bila 10:30, ker tekači od tam še niso štartali. Ko tečem mimo njih, ki vzklikajo in ploskajo, mi mahajo in me spodbujajo se mi naježi koža. Dobim nov zagon, novo energijo.
Odtečem naprej in v mislih računam: še 10km do Luč, kjer štartajo tekači na najkrajšo razdaljo, od tam naprej pa se na tleh odšteva vsak kilometer in mi bo zarad tega vse veliko lažje. Stisni Ula, stisni! Vmes imam ponovno krizo, prehitita me dve ženski, tako, da sem sedaj peta.
Od Ljubnega do Luč ne gre nikamor… zdi se mi, da tistih 10km tečem dlje, kot 30km od Celja do Mozirja. Vstavljam se praktično vsak kilometer, ker šparam desno koleno me začne boleti levi kolk. Telo zahteva da se večkrat vsedem na tla in popolnoma skrčim.
Blaž me maže z voltarenom.

Ko tečem, je moja hitrost še vedno zavidljiva, prehitevam tiste na 27km, s tempom nekje okrog 5:30min/km… ampak preveč je ustavljanja vmes. Enostavno ne zdržim dlje, brez da bi mi bolečina prišla do živega.
Blaž me vmes spominja na vse skupne teke, na tistega ko je bilo zunaj -5 stopinj in sva tekla 25km po snežnem viharju na Vrhe. Spomni me, kako sva 29. aprila letos od doma nesla smuči na Kal (965m n.m.) in potem smučala nazaj domov. Priznam, zna me motivirati, ko se sama ne znam.
V Lučah zamudim štart tekačev za kakšno minuto. Za 56km potrebujem 5ur in 28minut.
Ker sem si zapravila vso prednost, ki sem jo pridobila v prvih 30km, sem nejevoljna in razočarana. Vem, da z rezultatom ne bom zadovoljna in da bi se mogel zgoditi čudež, če bi hotela odteči pod sedmimi urami.
Nadaljujem enako kot prej, slaba dva kilometra teka in se usedem. Spet dva kilometra teka in hoja, tek, hoja, tek, hoja. Prehitim četrto žensko. Tokrat zadnjič.
Zadnjih 10km sem ena redkih, ki v klanec teče lažje kot po ravnem. Kako nebi, ko pa so moje domače Zasavje eni sami hribi. Hočeš, nočeš, hrib je vedno del teka.
Težko pojasnim, kaj občutim, ko se mi odpre pogled na čudovite gore, 3km pred ciljem. Obljubljena dežela. Samo malo še.
Tečem vse do cilja, zagledam čas na tabli 7:34:08. Pade največja medalja okoli vratu, moja tretja. 34minut in 8 sekund prepozno. Ponosna in razočarana. Vesela in žalostna.
Kljub temu, moj najboljši čas do sedaj.
In naslednje leto bo še boljši, to si v mislih obljubim.
V cilju sedim na tleh in sezujem čevlje in nogavice. Okej, en, dva, trije.. ja trije nohti bodo črni. Okrog mene moji najdražji, ati, mami in Blaž. Ko takole na tleh sedim in z Blažem jema kruh z namazom in paradajz pride tudi Blaževa mami.
Počasi odšepam pod zaslužen tuš, nato pa počakamo na razglasitev rezultatov. Osvojim 1. mesto v kategoriji do 29. let med ženskami in 4. mesto absolutno med ženskami.
Čestitam ostalim, Pii, ki je absolutna zmagovalka tega teka in me je prehitela kar za dobro uro, Anžetu, ki je zborbal do konca kljub bruhanju, Frenku, ki je dosegel nor čas.

Na tem mestu čestitam tudi vsem ostalim, na vseh razdaljah. Obut copate in vstat iz kavča je zmaga. In vsaka razdalja, pa naj bo 5km ali pa 100km, je spoštovanja vredna.

Sej vem, da sem stara samo 21 let, ampak imam nekaj izkušenj in nekaj le vem o življenju.
Treba je sledit sanjam, delat tisto, pri čemer srce zapoje in kar napolni dušo. Postavit cilje in stvari uresničit. Biti srečen. To je edino kar šteje.

Kaj sem jedla in pila med tekom?
-6x gel Sis
-2x gel Sis z elektroliti
– 150g suhih datljev
– pol banane
– 5 solnih tablet
– veliiiiko vode