Aktivne počitnice 1. del (Španija)

Vem, da je že nekaj dni minilo odkar sem prišla domov…upam, da niste že obupali nad mano in mojim poročilom, ki sem ga obljubila.
Saj bi ga napisala že prej, ampak sva v torek okrog 5. ure zjutraj z Blažem šele prišla v nazaj domov, nato sem jaz sem samo zamenjala nahrbtnik in odšla s faksom za 3 dni na Faro ob Kolpi. Domov sem prišla pred nekaj urami in evo, že tipkam. 🙂

14. februarja, torej za valentinovo, me je Blaž presenetil z letalsko karto Bologna-Vigo. Izbral je super termin, edini teden, ko nimam izpitov ali raznih drugih obveznosti s faksom.
Junij se je takrat zdel še daleč, a sem ga le dočakala.

En dan pred odhodom sva šla z Blažem še v Logarsko Dolino na polmaraton. Jaz sem bila sicer samo gledalka ker imam še vedno težave s kolenom. Zunaj je bilo skromnih 13°C, padal je dež in res me je dobr prezeblo. Aja, Blaž je bil absolutno tretji s časom 1h24min. 🙂

Prišel je 20.6., dan odhoda v Španijo… Dopoldne smo se iz Štor proti Bologni odpeljali Blaž, Bremči in jaz. Bremči je bil tako ustrežljiv, da je za naju zapravil 10ur, se peljal z nama v Bologno in odpeljal avto nazaj v Štore.
13516330_10208355740842809_1792403773841621121_n
Okrog 16:00 pridemo v Bologno, Bremči se odpelje nazaj domov, midva greva pa na letališče. Iz Bologne vzletimo okrog 18:00 in okrog 20:20 pristanemo v Vigu. Že v zraku naju oba z Blažem preseneti pokrajina, ki je za Španijo nenavadno zelo zelena. Zvečer še sonce na polno nažiga, zgleda, kot da je ura pet popoldne. Greva na bus do centra, od tam pa z nahrbtniki peš v najin hotel Junquera. V sobi samo vržema nahrbtnika v kot in gasa še malo ven, raziskovat. Naredima kakšnih 5km ob ogromnem pristanišču, grema v trgovino, zunaj se popolnoma stemni šele okrog pol enajstih. Nato grema v hotel in spat.

1. DAN: Zbudiva se okrog osmih in pojeva zajtrk v postelji (banana, vanilijevo sojino mleko, štručka). Potem se oblečeva za tek, Camelbak na hrbet, v njega Sis gele in elektrolite, kopalke, brisačo, kremo za sončenje, vodo, sadje. Gas!

Odločima se, da greva ta dan od hotela v levo stran ob morju. Tečeva kakšnih 6km, vsaka naslednja plaža je lepša od prejšnje, nato najdeva eno res čudovito peščeno, polno školjk in se tam zasidrava. Kakšni dve uri se potem malo “prživa” in se hodiva vmes v ocean hladit. Voda ima manj kot 20° kar je super za moje koleno, ampak imam pa kar težave, preden se  lahko spravim noter. Bolj kot žge sonce, več je ljudi na plaži in z Blažem se odločiva, da greva pogledat še otoček, ki ga že ves čas gledava na levi nekaj kilometrov stran in je z dolgim mostom povezan s celino. Pametnjakoviča se tja odpraviva v natikačih in oblečena v kopalke, v največji vročini.

DCIM100GOPRO

20160621_161807Hodiva kakšno uro v eno stran, vmes “streseva” en family pack Oreo piškotov, se na mostu malo poslikava, kupiva nekaj za pit, nato pa greva počas nazaj. Takrat opaziva, da sva oba nekam zelo rdeča. 😀 Prideva nazaj na najino plažico, se še enkrat vrževa v vodo, nato se oblečeva in greva nazaj v hotel. Ko prideva v sobo je ura že 6 popoldne. Blaž je opečen po vratu in stegnih, jaz po nartih in za koleni. Čudne lokacije, ki sva jih zgleda premalo namazala, ups. Zvečer greva še enkrat v trgovino in na sprehod, ker sva ta dan zgleda še premalo prehodila. Potem pade še ena ogromna solata s štruco kruha.  Izkupiček dneva je kakšnih 25km in ožgana koža.

2. DAN: Zjutraj zajtrk nato pa plan, da greva ta dan ob plaži desno. Odločiva se, da ob najhujši vročini raje prideva nazaj v hotel, zunaj pa sva le zjutraj in potem spet pozno popoldne. Ista priprava nahrbtnika kot prejšni dan in spet gas. Tečeva skozi center mesta, ki je zelo urejen in čist. Drevoredi so večinoma sestavljeni iz pomarančevcev, pločniki so tlakovani, nikjer ni smeti, prebivalci vsi pobirajo iztrebke za svojimi kužki, stavbe so lepe, ljudje so urejeni in zelo prijazni. Vigo je res mesto po katerem se lahko zgleduje marsikatero drugo mesto.
Ko prideva iz centra se namesto blokov pojavijo tipične španske, čedne hiške pisanih barv, okrog njih pa razno cvetje, ki je meni res zelo všeč. Nora sem na rože. Na mnogih vrtovih hiš tudi rastejo limonovci. Zagrizeva v klanec, ker želiva priti na oddaljeno cerkev sredi gozdička na hribu, ki sva jo zagledala, ko sva tekla ob obali. Kakšnih 10 minut na slepo med hiškami hodiva strmo navzgor, nato pa se pred nama pojavi zavita cesta, speljana okrog in okrog hriba, na katerem je cerkev. Razgled je čudovit. Pred cerkvijo na travi skakljata dva divja mlada zajčka, ki zbežita šele, ko se jima približava na 3 metre. 20160622_114146Na vrhu posediva malo na klopi, si ogledujeva okolico in se dogovoriva, da naslednji dan vstaneva že okrog pol šestih zjutraj in odideva še bolj desno, do ogromnega mostu, ki ga vidiva v daljavi. Izgleda, kot da je do tam kakšnih 10km.

Odpraviva se navzdol po zaviti cesti, med lepe hiške in ker sonce še ni tako visoko na nebu, da bi mogla že oditi v hotel, greva raziskovat naprej. Tečeva desno ob plaži mimo marine, nato pa po tlakovani cesti skozi gozd. Obala je tam navpična in skalnata, tako da se od vode oddaljujeva. Po nekaj minutah se nama odpre čudovit pogled. Stojiva ob poti na travi, kakšnih 20 metrov nad morjem. 20160622_114111Tečeva naprej, vse do plaže, kjer se globina vode veča zelo počasi, tako da gledava ljudi v vodi, ki so več 10 metrov od plaže, pa jim voda še vedno sega le do kolen. Ta plaža je polna školjk posejanih ena zraven druge, peska se izpod njih skoraj ne vidi. Ker s sabo nimava kopalk, se odločiva, da se tja prideva kopat naslednji dan.
Ko tečeva nazaj proti hotelu srečava dve Avstralki, ki za sabo vlečeta kovčke. Ena reče: “do you speak english?” In ko sva odgovorila z “yes” sta bili presrečni, ker španci pač ne znajo nič v angleščini povedat, tako da si z njimi ne moreta pomagat. Mama in hči povesta, da iščeta marino, od koder bosta potem odšli jadrat. Ker midva vema kje je in ker hodiva v isto smer, ju pospremiva. Povesta nama, da gresta nato še skupaj v Francijo, hči pa potem še v London. Ko pridemo do marine se slikata z nama in nato gremo vsak v svojo smer.
V hotelu z Blažem v največji vročini zagrnema zavese in zaspiva. 20160622_193453Okrog šestih popoldne se spet spravima ven, počas peš poiskat glavno avtobusno postajo v Vigu, od koder greva čez 2 dni v Porto na Portugalsko. Po slabi uri hoje jo najdeva in si za domov vzameva vozni red. Na poti nazaj v hotel v mestu zagledava še park in si ga greva ogledat. Mene najbolj navdušijo veličastna drevesa in rože, Blažu pa je všeč razgled na vrhu. Zvečer spet pade ena mešana solata. Aja, Blaž je ta dan v trgovini ko sva že skor obupala našel hummus, ki ga oba obožujeva. Tako, da sva zvečer zraven solate pojedla še celo štruco kruha s hummusom. 😀
Izkupiček dneva: novih 25km, nova poznanstva in hummus!

3. DAN: Zjutraj je baje dvakrat zvonila budilka, ampak jaz sem obe preslišala. Blaž ju je izklopil. Ker je bilo vreme slabo, nama ni bilo treba iz hotela oditi zgodaj, da bi se izognila vročini. Malo dlje sva poležala, pojedla zajtrk, potem pa proti mostu, ki sva ga gledala prejšni dan. Zunaj je bilo kakšnih 10°C manj kot dan prej, kar se je obema zdelo super. Najina zategnjena ožgana koža si bo lahko malo odpočila. 20160623_140109
Tekla sva spet mimo pristanišča, lepih hišk, skozi gozd po tlakovani potki, mimo plaže polne školjk in še naprej do predmestja naslednjega mesta. Nekaj časa sva tekla tik ob obali, spet drugič višje med hišami, vmes sva tudi hodila, ker moje koleno še ne prenese več kot 10km brez počitka. Veliko sva se ustavljala in slikala, tako  da je čas kar letel mimo. Most je bil čedalje bližje in ko sva se mu dovolj približala, sva ugotovila, da je čez njega speljana hitra cesta in da peš ne moreva čez. Zato sva poiskala kotiček ob obali z lepim razgledom nanj in tam pojedla vsak svojo malico: banana, energijska tablica Sis in voda z elektroliti je bila moja.
Počasi sva se odpravila nazaj proti hotelu. Ustavila sva se pri plaži, kjer sva bila prejšnji dan, se sezula in odšla v vodo. Hodila sva kakšnih 20 metrov od obale, preden je voda dosegla koleno.20160623_123221 Takrat se je začela voda hitro dvigovati, nastopila je plima in z vsako minuto si jasno lahko opazil, kako pesek izginja v valovih. V vodi sva stala kakšnih 15 minut, nato pa se na obali posušila in odlaufala nazaj proti hotelu. GPS je Blažu pokazal, da sva odtekla en polmaraton. Ker pa to itak še ni bilo dovolj in sva “mogla izpolnit dnevno normo”, sva šla zvečer še na en sprehod po mestu, malo po trgovinah itd… in je spet naneslo slabih 30km.

4. DAN: Naslednji dan sva spet malo dlje poležavala. V miru sva pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari nazaj v nahrbtnike. Okrog enajste ure sva vrnila ključe in zapustila hotel, ter se napotila proti glavni avtobusni postaji v Vigu. Ob 12:00 pripelje avtobus, in kupiva karte za Porto. Karta v eno smer stane 12€, kar je zelo poceni glede na 130km dolgo pot, ki je pred nami. Takoj ko pridemo čez mejo se slog hiš spremeni, spremenijo se ljudje, Španija je že daleč za nami. Po dobrih dveh urah se pripeljemo v Porto in po nekaj postajah z Blažem izstopiva. Kaj se zgodi takrat, pa napišem v drugem delu. 😉

Nekaj podatkov o Vigu, za boljšo predstavo:

Število prebivalcev Viga in okolice je pol milijona.
Vigo ima oceansko podnebje, le poletja so nekoliko bolj vroča, kot je značilno za oceansko podnebje.
Vigo je del pokrajine Galicija.
Vigo-on-Map-of-Spain

 

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s