Ultrabalaton 2016

Kje naj sploh začnem?
Kljub vsem obveznostim na faksu in tem, da sem se iz Madžarske vrnila v Ljubljano direktno na izpit(e), sem vedela, da moram čimprej napisati kako je bilo na Balatonu. Dokler so občutki še sveži, dokler lahko rečem, da sem trpela ko hudič in preden lahko napišem, da je bilo super fajn in da bi še šla.
No, s pisanjem sem očitno že odlašala predolgo. Spet bi šla na Balaton. Moja regeneracija je trenutno že skoraj končana, zato se mi slika tistega peklenskega dne karnaenkrat ne zdi več tako grozna.
20160528_062330
Vseeno se bom poskusila čimbolj približati tistim občutkom, ki sem jih imela ko sem tekla.
Pa začnimo…
27.5. 2016 mi je budila zazvonila ob pol sedmih zjutraj. Čeprav običajno vedno jem zajtrk, sem ta dan samo spila smoothie. Zaradi trebušne viroze, ki me je mučila 5 dni prej, mi hrana navsezgodaj še ni dišala. Ati, mami, Blaž in jaz smo zjutraj kot dobro utečena ekipa znosili stvari v avto, se naložili, poslovili in odpeljali proti Madžarski. V stilu vsakega izleta smo potem v avtu spraševali en drugega: si vzel to? si vzel ono? In ko smo se peljali proti Laškem ugotovili, da nimamo stola za moje postanke. Pa smo obrnili in šli nazaj domov.
Ko smo šli drugič od doma na Madžarsko, smo imeli vse. 😀
Pot je nato potekala brez problemov in prispeli smo do apartmaja v mestu Balatonfured. Razpakirali smo se, nato pa se zapeljali 15km stran, do Balatonalige, kjer je bil start teka. Tam sem prevzela štartno številko 42, naredil smo nekaj slik in prvič sem se res začela zavedat: šit, jutri grem laufat 221km!
Med slikanjam slišim: Zasavjeee, Zasavje! 😀
Kdo drug kot Iztok Deželak in ekipa. Tudi on je tekmoval na tadolgo razdaljo za posebno nore primerke tega planeta.
Rečemo par besed po domače, se mal poslikamo. Medtem sonce na polno nabija, mi stojimo pod šotorom in švicamo ko nori in nimam kej, da ne razmišljam, kako bo naslednji dan laufat na taki temperaturi. Počas se poslovimo, oni grejo na testenine pol pa v avtodom, mi pa v trgovino in nazaj v apartma.
V apartmaju cel popoldne ležim v postelji, jem in pijem, ko tak mali hrček. Medtem berem milijone komentarjev na FBju – že na tem mestu, hvala vsem za podporo!
Blaž mi je zvečer še malo zmasiral tačke, ob 21:00, smo šli vsi spat. Blaž je takoj zaspal, sama pa sem se še kake pol ure premetala, ker mi je srce razbijalo sto na uro. Potem sem končno zaspala. Budilka me vrže pokonci ob 4:00. To je ta dan. To je dan D.
Še enkrat se stuširam, cela namažem s sončno kremo, z vazelinom po vseh delih, kjer te lahko ožuli (med nogami, pazduhe, rit, ženske še vsepovsod okrog športnega modrca..). Blaž poskrbi za to, da imava gele za prvih 50km že v nahrbtniku, vazelin, sončno kremo, elektrolite, obliže za žulje, bidone, Ice POwer, Voltaren… Ati in mami pripravita vse ostalo: hladilne torbe s hrano, rezervne copate, rezervne obleke, stol, bidone, kolo itd…
Gremo na štart. Tam se polupčkamo, stisnemo z ekipo, z Iztokom in njegovimi. Pred vhodom za štartno črto se še preveri čip. Pred štartom še nekaj madžarskega nakladanja, angleško tam itak nihče ne zna in potem nekaj, kar je slišat kot odštevanje: het, hat, ol, keto, egi, nula.  – Ta zadnjo sem zaštekala, ura je 5:30, gremo, gaaaaaaas!

20160528_053109Tekači se poženemo naprej, kolesarji nam sledijo nekaj minut kasneje in nas nato na trasi počasi dohitevajo. Najdem svoj tempo in se ne oziram na druge… kmalu srečam dva Slovenca, skupaj laufamo kakšnih 15 minut, se mal pogovarjamo, smejimo, nato me ujame Blaž s kolesom. Na postojanki se ustavita, midva z Blažem grema naprej, kmalu pojem že prvi gel. Prva ura že mimo, prvih 10km, vzamem gel točno vsakih 40 minut, pijem točno vsakih 15 minut, vsako uro in pol vzamem dve solni tableti… Blaž skrbi, da vse gladko teče, on se ustavlja na postojankah, dotaka vodo, jaz samo laufam naprej. Približno na vsakih 10km se moram čipirat. Na 30km si preobujem copate, vzamem isti model, samo večjo številko, ker se mi je zazdelo, da me utegne manjša ožulit. Našpricam se še s sredstvom proti komarjem, ker se karnaprej začnejo lepit na mene. Do rožice, ki označuje 50km pridem v 5 urah in 10 minutah, brez vsakih problemov. Vmes do te razdalje je že treba parkrat lulat, dober znak, očitno dost pijem.
Z Blažem se vmes vse sorte pogovarjama, kilometri tečejo, ati in mami se ustavljata na vsaki postojanki z avtom in počas vreme začne spreminjat pravila igre.
Na postojankah se začnem ustavljat, ker se med tekom dobesedno pregrevam. V ušesa dam slušalke, ampak zdržim z njimi samo 4 pesmi… če ne slišim okolice se mi zdi, kot da laufam sama na svetu, kot da Blaža ni zraven in počutim se preveč osamljena. Nekje na 55km se začne hrib, ki kar traja in traja, do 59km, večina hodi, hodim tud jaz. Tempo je zato slabši. Temperatura kaže 30 stopinj in še naprej raste. Ko laufam ni nobene sence, ravnina, vidim 3km pred sabo vse, levo koruza, desno pšenica, naredim en ovinek in spet 3km naravnost, levo pšenica, desno koruza, a Blatnega jezera nikjer ne vidim že 20km. Sam mal, a ni to tek okrog jezera?

20160528_130935

Na postojankah pijem vodo in se polivam z njo, ali bolje rečeno, pijem in polivam se z juho, ki ima skor tako temperaturo kot zrak. Kapo namakam v vodo na postojankah, ko laufam me Blaž vmes maže s kremo za sončenje, ker mi jo švic in voda sproti spirata.
Med tekom delam pavze in hodim ker dobesedno pregorevam. Tempo zaradi tega zeloooo pade. Najbolj na živce mi grejo kolesarji. V sklopu Ultrabalatona je namreč organizirana tudi kolesarska vožnja okrog jezera in teh kolesarjev je očitno milijon. Ker je kolesarska steza po kateri tečemo ozka te vsake 2 minuti kdo z zvončkom na kolesu opozori, da se on tukaj vozi in če se mu lahko umakneš, ker je bogi, bogi ker se pelje okrog jezera. Itak sem se umaknila, prvič, drugič, dvajsetič, ker morajo bogi kolesarji šparat noge, ker majo še dolgo pot. Ampak potem sem pa parkrat znorela. Zdrla sem se nad njimi, nad nekaterimi celo kar v slovenščini. Slišat je bilo tipično zasavsko: “Pi*ka ti matrna! A ne vidiš da laufam že cel dan, boš pa mnde ti šou okol mene, ne pa da se js umikam. Bom mela drugič hupo od šleperja sabo pa ti bom nazaj trobla!” 🙂
20160528_151511
Med tekom pohodim kačo, ki se sonči na kolesarski stezi in skoraj me kap ko jo vidim. Na postojankah se vedno namažem še z vazelinom. Med tekom imam okrog vratu mokro brisačo. Nič ne pomaga. Sonce me ubija in niti malo še ne popušča. Tekmovalci na postojankah ležijo po tleh, pod drevesi, totalno sesuti, nekateri tudi čist opečeni od sonca. Dvakrat vidim rešilca, ki drvi po cesti.
Lahko vam povem, da človek lahko pogleda vse dokumentarce, vse knjige o tem prebere, ampak če ni tam zraven in ne doživi tega pekla v živo, si ne more niti predstavljati. Ko si praktično od 11:00ure do 19:00ure zaprt v pečici in zraven še laufaš… ni besed, ki bi opisale tak pekel.
Na 90km je ura 17:26, na poti sem skoraj 12 ur in nekje na 94 km je proga speljana tako, da se kolesar in tekač ločita. Tekačeva pot je namreč speljana skozi vinsko klet, do katere prideš tako, da greš navzdol po stopnicah (cca. 50 stopnic, bravo organizatorji!), temperatura v kleti pa je nekje 15 stopinj, da je vse skupaj tak šok za telo, da zelo vpliva tudi na glavo. Bolano res. Ko pridem ven iz kleti, doživim spet en tak šok, ker pridem nazaj na vročino in doživim prvo krizo.
Spet srečam Blaža se usedem na tla in razjokam kot dež. Govorim mu, da naj me ubije če se hočem še kdaj na kej podobnega prijavit, da še na maraton ne grem nikol več. Da grem samo še na DM tek in na nič druzga več. Da bom kar odstopla, da mam dost vsega. Takrat res nisem več videla cilja pred sabo, vsega sem mela poln k. Takrat se Blaž usede zraven mene na tla, me spet namaže s kremo za sončenje, po nogah z Ice power gelom in Voltarenom, me stisne k sebi in mi reče: “Ulča veš, jaz te imam rad, tud če se odločiš, da boš odstopla in od zdej naprej samo še igrala klavir in nikol več obula tekaških copat.” 🙂
Takrat sva na tleh sedela kakšnih 20 minut… in še zdej ko to pišem, imam čist solzne oči.
Nekako sem prebrodila krizo. Ko pridem do rožice za 100km je ura že 19:10 in na poti sem že 13 ur in 40minut. Vročina končno začne pojenjati in začnem se zavedat, da bo treba pospešit, če hočem prit do konca. Spet vidim cilj pred sabo in moj korak je spet skoraj tak, kot da sem šele začela s tekom… le precej me začne ovirati žgoča bolečina v kolenih, ki jo čutim nekako tako, kot če padeš in si razbiješ obe koleni da ti konkretno teče kri. Seveda jaz nisem nikjer padla, koleni sta me boleli od kilometrine in asfalta. Zaradi hude bolečine sem začela nogo v kolenu zvračati navznoter.
20160528_191032
Od 100km do 120km se sploh nič ne ustavljam, razen dvakrat za wc v naravi, pri čemer komaj počepnem za grmovje. Tečem mimo staršev, ki me čakata na postajah, jima govorim, da zdej spet leti, da se dobro počutim. Debelo me gledata, ker sta na 95km videla mojo hudo krizo in nista verjela, da se bom tako pobrala. Vmes med tekom se z Blažem celo pogovarjava, smejiva… vse je super. Rožica za 120km se prikaže ko je ura 21:40. Torej porabim 2 uri in pol za 20km, po tem, ko imam v nogah že 100km in hude bolečine v kolenih.
Na 125km se usedem na stol za daljšo pavzo, pijem, jem… in spet pride kriza. Zavem se, da sem šele malo čez polovico in imam že tako grozne bolečine, da je vsak začetek teka iz hoje kot bi ti tisoč šivank naenkrat zarinili naravnost v kosti. Mami me sprašuje, kdaj se bom preoblekla… od jutra sem namreč že v istih oblekah. Prej se mi itak ni splačalo preoblačit, če sem bila konstantno prešvicana. Odločim se, da oblačil še ne bom menjala.
Hočem se vstati iz stola, se postavit na noge a padem nazaj na stol. Začnem govorit, kaj mi je tega treba in da bi bilo bolj pametno, če bi se šla naga v koprive metat, kot pa laufat 221km. Rečem celo, da bi šla rajši s staro mamo v cerkev za cel dan, kot pa še kdaj laufat. Nato me poberejo iz stola. Vidim, da je mami na robu joka. Prvi koraki so peklenski. Res se mučim. Nič več ne laufam… hodim in Blaž hodi ob meni. Tako me začne zebsti, da mi šklepetajo zobje, zato mi da Blaž svojo majico. V eni roki vodi kolo, z drugo drži mene za roko in tako hodiva v tišini skoraj eno uro. Vmes grem enkrat lulat in ker ne morem več sama čepeti se držim Blaža za nogo. Ves čas jamram, kako me boli koleno. Takrat sem že razmišljala o smislu vsega skupaj. Se mi splača tvegati kolenske vezi in nadaljevati, do kjer bi pač prišla?
20160528_211046
Zagledava rožico za 130km, ura je že 23:50. Tekači okrog ležijo, bruhajo, serjejo, spijo… ni da ni. Odločim se nadaljevati. Spet hodim naprej, počasi, poskušam malo teči, boli kot hudič. Spet hodim. Na 133,4 je na desni strani okrepčevalnica. Tam me čakata ati in mami. Zavem se, da sem 3,4km hodila 40minut. Ura je 00:30, na poti sem že 19 ur. Do limita, ki je 32 ur imam še 13 ur, za preteči oz. prehoditi pa še 87km. To je več kot dovolj časa, za spočitega ultramaratonca, za takšnega, z uničenimi koleni in 130km za sabo pa precej malo.
Ati in mami sta se sicer dogovorila, da mi nobeden od njiju ne bo rekel kako naj se odločim in kdaj naj neham če bi do tega prišlo, ampak takrat je ati spregovoril. Rekel mi je naj neham, rekel je, da ni vredno. Usedli smo se na klopco na levi strani kolesarske steze. Sedela sem in nisem vedela, kaj naj. Želela sem si naprej, vseeno mi je bilo, tudi če hodim še celih 13 ur, do limita. Po drugi strani me je bilo groza vsakega koraka in resnično sem se zbala za svoje zdravje. Vprašala sem Blaža za mnenje in najprej je bil tiho. Vprašala sem še enkrat in rekel je, naj se odločim sama.
V glavi sem tehtala, nisem vedela kaj naj naredim. Pretekla sem več, kot kdajkoli v življenju. Želela sem si naprej, a vedela, da predvsem desno koleno ne bo zdržalo kaj drugega kot hoje. Če hodim 13 ur ne pridem do cilja, ampak recimo nekje do 190km. Še vedno mi zmanjka 30km do obljubljene dežele. Kaj naj storim???
Ati še enkrat reče: “Ula, dost je, nehi!”
In to tudi naredim.
Želela sem si priti do cilja, in ne do 190km, ki bi jih dosegla če bi hodila. Torej nima smisla nadaljevati. Vseeno je, ali končam tukaj, na 133,4 ali na 190… le posledice za moje zdravje bi lahko bile na 190 veliko hujše.
Odpravimo se do avta, in zaspim takoj ko se odpeljemo nazaj proti apartmaju v Balatonfuredu. Za volanom je najprej ati, nato mami, na koncu nas v apartma pripelje Blaž. Naslendji dan dopoldne vrnemo čip organizatorju in se odpeljemo domov.

13315371_1124776344258735_1006690839010472652_nZa boljšo predstavo naj še povem, da je tekmo dokončalo 71 tekačev, od 260 tekačev na štartu. Letošnja izvedba naj bi bila zaradi vremena po mnenju tistih, ki so se Ultrabalatona udeležili že večkrat, ena najtežjih. Tudi časi prvih, ki se vsako leto sučejo nekje med 19 in 20 ur, so letos dobre 3 ure slabši, torej okrog 23 in 24 ur.
Vsa čast torej vsem, ki so to preizkušnjo dokončali, pa tudi tistim, ki so bili dovolj pogumni, da so prišli na štart.

Preden zaključim, se moram še zahvaliti vsem vam, ki ste stiskali pesti, ki berete moj blog, bilo vas je tako veliko, da sem resnično ganjena.
Zahvala gre mojemu sponzorju Soča Sport Tolmin, ki mi je priskrbel dovolj energije za celo leto priprav in tekmo. Geli Sis so se izkazali za vrhunsko izbiro, ker sem imela v želodcu ves čas super občutek, medtem ko so imeli nekateri med tekmo drisko, so bruhali… Če se ne motim, sem jih med tekom pojedla nekje okrog 30 (poleg druge hrane).

Zahvala gre tudi podjetju Elektro Ljubljana za velikodušno donacijo. Takšen projekt je, ne glede na to, kako ga obrneš, tudi velik finančni strošek, ki sta ga v večini pokrila moja starša, pomagali pa so, kot sem že napisala, tudi  Elektro Ljubljana. Hvala.

Tebi Marjanca, hvala za masaže, hvala ker me razumeš, tolažiš, spodbujaš in verjameš vame.

Leto je bilo dolgo, priprave naporne… in vse to so na svoji koži poleg mene najbolj občutili moji domači. Prilagajali so se mi, kot se je le najbolj dalo. Podpirali so me, ko sem se pripravljala na to noro preizkušnjo, ko sem postavila vse ostalo na stranski tir.. Ves čas so verjeli vame, celo takrat, ko sem sama dvomila vase.
Ati in mami sta na tekmi stala na vsaki okrepčevalnici, kot najbolj utečena ekipa, ki se ne meni za to, da je zunaj 30 stopinj in da jima je vroče, ampak sta vedno najprej poskrbela zame. Sestra Rebeka je sicer ostala doma, ampak je govorila z mano po telefonu takrat ko sem nekje na 80km na vročini preklela ves svet. Ati, mami, Rebeka, hvala vam, brez vas, nebi mela niti možnosti da pridem do 133km. ❤

20160528_093536Blaž je zgodba zase, to je človek, ki mi vsak dan pove, da me ima rad. Oseba, ki mi odkar je prišla v moje življenje, daje občutek, da je popolnoma vse mogoče. Moja skala. Brez njega nebi niti izpolnila prijave za  Ultrabalaton. Vsak dan mi je stal ob strani, me zvlekel laufat ob najbolj nemogočih vremenskih razmerah, me tolažil ko sem imela slabe dneve in me vedno znal prepričati, da bo na koncu vse v redu. Ogromno svojih treningov je posvetil meni, se mi prilagodil, tekel moj tempo, namesto, da bi treniral zase. Z mano je potrpežljivo prekolesaril 133km brez ene same negativne besede in skrbel zame na najvišjem možnem nivoju.
Nekoč mi je rekel, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko daš človeku, čas.  On mi ga posveča ogromno in za to sem mu neskončno hvaležna. Brez njega bi na tem teku pogorela že veliko prej. To, da sem ga spoznala, in da je vedno ob meni, je zame veliko večja zmaga, kot preteči teh 221km. Rada te imam. ❤

Ultrabalaton mi bo ostal v lepem spominu in naj me vrag, če ne bom nekoč,  poskusila še enkrat. Ko te ultratek zastrupi, drugače pač ne gre. Nisem razočarana ker ni šlo do konca, vesela sem, da je šlo dokler je šlo. Saj veste kaj pravijo, pomembna je pot, ne pa cilj… in ta pot je bila dovolj dolga, da me je ogromno naučila in za vedno spremenila.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s