UTVV 50km 2015

Letos sem se trdno odločila da Istra ne bo moja edina 100kilometrska preizkušnja. Želela sem si še na 100km Vipave, ki je bila letos organizirana prvič. Teden pred tekmo, ko so vremenarji obetali dež, sem si premislila in se raje prijavila na krajšo, 50kilometrsko progo. Nisem hotela, da mi slabo vreme prekriža načrte, tako kot se je to zgodilo tri tedne nazaj.
V sredo, tri dni pred tekmo grem v Ljubljano, v novih čevljih. Že po nekaj minutah hoje od železniške postaje proti centru se mi občutek ne zdi pravi. Čutim, da me žulijo. Kljub temu, da se potem do faksa ustavim neštetokrat, si kupim obliže, jih nalepim na noge in se nazaj na železniško odpeljem s trolo, je škoda že narejena. Dobila sem gromozanske žulje.
Ampak štartnina je bila vplačana, vse splanirano in ni šans da bi potem jaz ostala doma. Zato zadnje tri dni mažem raznorazne “žaube” na pete in upam, da bo v soboto bolečina čudežno izginila.

V soboto vstanem ob treh zjutraj in ob šestih že v Vipavi prevzamem štartno številko. Ob sedmih nas z avtobusom odpeljejo na start. Ostane še precej časa, zato si z drugimi tekači izmenjamo kakšno zgodbo, prigodo… Navodila na startu s strani organizatorja so povedana tudi v hrvaškem in italijanskem jeziku čeprav je tujih tekmovalcev zelo malo. Zelo lepa gesta, česa podobnega v sosednji Italiji ali na Hrvaškem ni pričakovati.
Še pet minut pred startom me je zeblo, ko pa ob osmih “poženemo” čez start se telo segreje. Po kakšnih dvajsetih minutah že laufamo v hrib in od mene konkretno kaplja
.

Temperatura se dopoldne giba nekje okrog 20°C in z zelo visoko vlažnostjo ustvarja tipično soparno vreme. V hrib me precej ovirajo žulji, saj mi noga v čevlju pritiska na zadnji del. To me precej upočasni. Nekaj sto metrov si delim s punco, ki mi pove, da bere moj blog. Če bereš tudi to poročilo, naj ti povem, da si mi polepšala dan! 😉 Čez nekaj časa upočasnim tempo in v gozdu okrog desetega kilometra srečam tekača z napisom “VEGAN” na majici. Seveda takoj zapadeva v debato in takšne super družbe se držim skoraj do polovice tekme. Kakšne neverjetne ljudi spoznavam!  

V Podnanosu na 27km me pričakata ati in mami… mal pojamram, povem kaj vse me muči, pojem par pomaranč, rozin in se zaženem proti Nanosu. Do Lovske koče leti, gledam v tla in požiram metre. Na tleh vidim polno hroščkov, pa nekih gosenic? A se mi pa samo blede? 🙂
Od Lovske koče naprej se vlečem, sence dreves ni več, samo še vročina. Še dobro, da na grebenu proti Nanosu piha in me veter malo ohladi. Od Nanosa do zadnje okrepčevalnice ves čas tečem, malo po travniku, malo po gozdu, veliko po kamnih. Na zadnji okrepčevalnici me spet počakata ati in mami in z mano tečeta zadnjih 7km do cilja.

Srečna in utrujena naredim zadnji korak skozi cilj in prejmem medaljo, še bolj vesela pa nato sezujem čevlje.

Še se bom vrnila, v prelepo Vipavsko dolino, med prijazne in ustrežljive ljudi, na tako vrhunsko in srčno speljan dogodek. Se vidimo v 2016!

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s