100 milj Istre 2015

V četrtek dopoldne, dan pred tekmo smo se “team Kupec” odpeljali na morje v Portorož. Dan je bil namenjen počitku, ob obali smo se martinčkali na toplem soncu in opravili vse potrebno za tekmo, torej prevzeli startne številke, pripravili nahrbtnike itd… Noč iz četrtka na petek je bila nekoliko dolga, pričakovanje je naraščalo in zjutraj sem se zbudila z metuljčki v trebuhu.
Zajtrk, potem kava pri sestrični, ki študira v Portorožu, nato pa tek nazaj v apartma, ker je začelo deževati. Škoda, da so vremenoslovci tokrat napovedali točno, ko so obetali deževen in hladen vikend. 

Za kosilo testenine. Ati med kosilom preverja svoj nahrbtnik in vrečo s stvarmi, ki jih nato organizator odpelje na pol poti, da se lahko tekač preobleče, preobuje. Iz Portoroža se odpeljemo v Umag, čakat avtobus, s katerim se potem slabih 200 tekačev, med njimi tudi moj ati, odpeljejo v Labin, 173km stran. Poslovimo se, pol pa ati na bus, midve pa nazaj v Portorož, še za 4 ure mal počivat.

Ležim na kavču, se poskušam umirit, ampak v glavi samo vidim lanski film iz Istre, srce mi razbija, pulza mam tud ene 100.

11138606_10205420305138751_681806932493999373_n
Končno gremo tud z mami nazaj v Umag, ampak takrat že spet rahlo dežuje. Ob 20:40 se spravimo na bus in odpeljemo v Lovran. Čas starta je ob 23:00. Vožnja traja precej več kot eno uro, in na start pridemo le nekaj minut prej, zato se ta zamakne za 10 minut. Še na wc na hitrco, en selfie, pa že odštevam. 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1… gaaaaaas! Občutek ob startu je nor… samo slabih 200 ljudi laufa, ampak se lahko LM in podobni tekaški dogodki skrijejo.
Prvih 8km naredimo 1400m vzpona na Vojak, najvišji del Učke. V začetku teka sem večinoma slaba… “mašina” rabi kakšnih 10km da se zagreje, to je pri meni že pravilo. Mami mi uide naprej. V tem času razmišljam kaj mi je spet treba tega… ko komaj diham v tisti zagamani hrib prekolnem ata pa mamo pa sebe, pa še papeža. :))) 
Megla je z vsakim višinskim metrom bolj gosta in čeprav sem isto progo odtekla že lani, sploh ne opazim, da sem že na vrhu Vojaka, ko me ustavita dva hrvata in vpijeta: “broooj, broooj!!”
Prvi check point. Laufam naprej, mimo nekoga v rdečem, se obrnem za njim ko ga prehitim, se obrnem še enkrat in ugotovim, da je to mami. O, kakšna sreča, res sem je bla vesela! Počakala me je… takrat se odločim, da ne glede na to, kako zelo dobro mi bo šlo, je ne bom pustila za sabo. Vem, da mi drugi del poti, ki je večinoma ravninski veliko bolj leži kot njej in da sem pri spustih bolj hitra.

Navzdol proti prvi okrepčevalnici, Poklonu naju prehitita dva fanta na 100 milj, slovenca. Eden reče: “Kupčeve? Ata je par minut za vama.” Na Poklonu naju res dohiti, ko nas prostovoljci in fotograf vidijo skupaj se spomnejo. “Kupec family, father, daughter and now also mother. Awesome! Photo, photo!” Slikamo se, kak dober občutek! Skupaj gremo vsi trije naprej, začne rahlo deževati.
Kilometri grejo, mi v hrib hodimo, navzdol in po ravnem laufamo. Makedonec pred nami v hrib prdi, mi se mu smejimo, on pa ponavlja “pasuljče, pasuljče.” Pot je dolga, Nadaljuje se na vrh Velikega Planika, gor spet check point, nato navzdol, okrepčevalnica Brgudac in čas da ugasnemo baterije, ker se je zdanilo. Spet hrib, na Orljak, check point, navzdol in v hrib na Gomilo, spet check point. Navzdol proti okrepčevalnici Trstenik se mi spi. Oči se mi zapirajo, megli se mi, vklopim “avtopilota”. Na okrepčevalnici si nalijem 3deci kokakole, da me vsaj malo zbudi. Iz Trstenika se kakšnih 6km vzpenjamo na Žbevnico, začne se 12km spusta v Buzet, ki nam vzame kar veliko časa, ker je vmes tudi kar precej klančkov, ravnin, pa spet navzdol, spet klanec, ravnina, navzdol… Pred Buzetom spet začne rahlo deževati. Na okrepčevalnici pogledam na uro, na poti smo že nekaj več kot 11 ur. Komaj čakam, da se preoblečem ker sem popolnoma premočena, pojem topel obrok. Vse pohvale organizatorjem, za možnost veganskega toplega obroka, riž z zelenjavo je res teknil.

  Ko se preoblečemo se ati odloči, da ne bo nadaljeval, ker zunaj začne močno deževati. Z mami se že odpravimo ven, v suhih oblačilih, a že po minuti na dežju sem spet mokra do kože, od mraza in vetra prezebla do kosti, da ne zmorem odpreti pokrovčka plastenke z vodo. Odidemo nazaj v zavetje okrepčevalnice v Buzetu, enega od organizatorjev vprašamo, kakšna je napoved z vremenom. Pove, da je napovedana nevihta, ki naj bi trajala najmanj uro in pol. Naredi se mi cmok v grlu. Obrnem se k mami, jo vprašljivo pogledam in čakam. Vem, da je ona tista, ki si najbolj želi, ker še nikoli ni prišla v cilj te tekme. Čimbolj objektivno ji povem argumente za in proti. Da bomo hodile/laufale še 55km, da v takem človek na hitro zboli, ampak, da vem, da zmoremo, če se odpravimo. Noge so še v čist solidnem stanju, lahko še tečemo, drugi del je tudi kar se tiče vzponov manj zahteven, zato smo lahko časovno hitreje kot prvo polovico. V glavi tehtam. Na njenem obrazu zlahka preberem razočaranje. Po kakšnih 20minutah pogovarjanja se odločimo, da je to konec za letos. Tekma bo drugo leto spet, zdravje pa je nekaj, kar je treba cenit in čemur je treba dat prednost.
V tišini v Buzetu čakamo kombi, ati zaspi naslonjen na steno. Takrat iz Žbevnice pripeljejo Rusinjo, ki je popolnoma podhlajena na poti klicala na pomoč. V tistem trenutku se zavem, da smo se pravilno odločili. Kombi nas čez uro in pol odpelje nazaj v Umag. Med potjo vsi podležemu toplemu udobju.

Odpravimo se peš do avta in nazaj v Portorož.
Naslednji dan ko se zbudim, se zavem, da sem prvič v življenju odstopila na tekmi. Občutim razočaranje in nekje pri srcu me stisne.
Slabe misli mi preženejo prvi koraki, ki so lahki, kot da sploh nebi prejšnji dan pretekla 56km. Pozajtrkujemo, spakiramo in gremo domov.
Naučila sem se, kako neverjetno veliko poguma je potrebno za odstop, ker je to nekaj, čemur se kot tekač najbolj poskušaš izogniti. V tem trenutku ko pišem, lahko rečem, da sem pomirjena s tem, kako so se stvari izšle. Zgodba 100 milj Istre je za letos zaključena. Gremo naprej.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s