1/2 leta Gran Canarie

Hej, še sem tu, na Gran Canarii. Že celih 6 mesecev…
Napisanega ni bilo veliko, vem. V glavnem ker nisem našla pravih besed, pa tudi časa je bilo bolj malo, da bi opisala kako živim tukaj.

20170309_110743
Najina delovna pogodba v firmi se izteka. Čaka naju še zadnji delovni teden. Free Motion je presegel vsa najina pričakovanja. Super delovno okolje, super ekipa, super plača… Priložnost za osebno rast, priložnost da se prvič postaviš na lastne noge. Možnost da spoznavaš druge kulture in se naučiš novih jezikov. Navežeš nova poznanstva, prijateljstva. Predvsem pa, da se ogromno naučiš o rentanju koles in o kolesih nasploh.

V Free Motionu sva dobrodošla tudi v naslednji kolesarski sezoni, tako da možnost, da se vrneva nazaj na Gran Canario obstaja in ostaja odprta.

20170209_120058Otočani tukaj se zavedajo, da turisti, predvsem kolesarji predstavljajo njihov kruh in tako dajo jasno vedeti, da smo tujci tukaj dobrodošli in sprejeti. Na prehodu za pešče ustavi vsak avto, ljudje v trgovinah te ogovarjajo z besedami “lepotička, princeska” itd.., na kolesu te avtomobili obvozijo z zavidljivo varnostno razdaljo.
Domačini sami sebe tretirajo kot kanarce in ne kot špance… no, pravzaprav nič razen jezika tukaj ne spominja na Španijo. Doživela sva kakšnih 5 kalim – (la calima) nekajdnevnih obdobij, ko iz Sahare zapiha vroč in izredno suh zrak, ki s sabo prinaša saharski prah. Takrat se zaveš, da to ni več Španija, to je Afrika. Vidljivost zunaj je v tem obdobju zelo slaba, temperatura tudi do 40 stopinj (sredi evropske zime). Od suhega zraka mi je celo več dni kapljala kri iz nosu.
20170209_135046
5 stvari, ki so na GC boljše kot v SLO:
– urejanje raznih papirjev na policiji, občini, banki je hitro in brez dolgih procedur
– kvaliteta asfaltiranih cest in urejenost prometa nasploh
– vreme skozi celo leto dopušča, da lahko mirno živiš brez avtomobila
– radijske postaje, brez brezveznega govoričenja in reklam, solo musica :)))
– hrana v trgovinah je preceeeej cenejša kot doma

Kaj pa tek?
V teh mesecih sem spet kar precej laufala… lahko rečem, da se poškodba iz Ultrabalatona – vnetje kolenskih ovojnic in kit, končno poslavlja. Zasluga gre ogromni količini vaj za moč in stabilizaciji, mnogim uram raztezanja in kolesarjenja.
Trenutno lahko konstantno tečem okrog 80km na teden. Ob 40urnem stoječem delovniku, in vožnji s kolesom v službo in nazaj, (kjer na teden mimogrede naredim še dodatnih 80km) se mi takšna kilometrina ne zdi tako nizka.
Obeta se mi poletje polno tekmovanj in komaj že čakam, da se bom šla spet mal “matrat” med sotrpine.

20161222_110103

Za priložnost, da sem lahko ta droben košček sveta, mali otok, raziskovala vsak dan skozi tek, korak za korakom, skozi ozke peščene doline in črne vulkanske gore na jugu, ter travnate hribe in borove gozdove na severu, sem neskončno hvaležna.
Kljub temu, da se mi otok zdi čudovit, pa moje noge že hrepenijo po mehkih, z mahom poraščenih stezicah, zelenih gozdovih, in žuborečih potokih. Ali bolje rečeno, hrepenijo po tem, čemur v srcu pravim “dom”.

In kaj najbolj pogrešam?

Mrzel smrček, 4 tačke, mehka, siva dlaka…
skadi

Je treba delat… na Gran Canarii

Danes teče moj 14. delovni dan v firmi Free Motion na Gran Canarii.

Delo tukaj je z eno besedo, super. Oba z Blažem so naju dodelili v Pick up, kjer se kolesa oddajajo strankam, in kamor jih stranke vračajo po uporabi.

Delo vključuje pripravljanje in opremljanje koles za izposojo, nekaj “šraufanja”- (menjavanje pedal, sedežev itd..), prevzemanje koles, ko jih stranke vračajo in pregled, skladiščenje koles ter veliko organizacije, ker kolesa dnevno potujejo med 6. trgovinami na Gran Canarii, včasih pa celo na sosednje otoke.
V Pick upu poleg Blaža dela še 5 fantov in jaz.  Delo je fizično, in vsi me svarijo da do sedaj še nobena ženska ni “preživela” obdobja, ko je dela največ – to je od decembra do februarja. Meni se zaenkrat ne zdi pretežko, vajena sem delat, mene doma niso nikoli “šparali” in to mi tukaj pride prav.

Že do sedaj sem pridobila ogromno znanja o vseh vrstah in različnih firmah koles in še vedno se vsak dan najde kaj novega. Rada se učim in vsi radi delijo svoje znanje, nikogar ni treba cukat za rokav in iz njega vleč informacij. Tukaj sodelavci res cenijo tvoj trud in nisi samo številka, celotno vzdušje je popolnoma drugačno od tistega, ki sem ga bila vajena prej.

Delovnik se vsak teden spreminja, prost si zaporedoma 2 dneva v tednu, vendar sta to katerakoli dneva in ne nujno sobota in nedelja.
Dela se vedno v treh različnih smenah. Prva možnost je od 8:00 do 16:00. Druga možnost je od 12:00 do 20:00. Tretja pa split shift, torej od 8:00 do 12:00 in nato od 16:00 do 20:00. V službo in nazaj se vsak dan vozim s kolesom, cca 5 do 6km v eno smer.

Danes je moj split shift in ob 12:00 bi lahko odšla za 4 ure na plažo, ki je od službe oddaljena zgolj dobrih 100 metrov, toda zaradi močnega vetra se odločim da grem raje domov.
Tako sem danes odtekla 5km do stanovanja v El Tableru in se končno spravila pisat ta post, ki bo najbrž objavljen jutri.

Pozitivna stran katerekoli službi v tujini, tudi te, ki jo opravljam jaz, je učenje novih jezikov.
Trenutno vzporedno vadim španščino in angleščino, ter se učim nemščine, (od katere v gimnaziji nisem odnesla prav nič). Ker je moj šef Nemec, kot tudi večina turistov tukaj, sklepam, da mi bo prišla še kako prav. Zraven v trgovini delajo tudi štirje Hrvati, s katerimi gremo skupaj včasih na kolo… tako da pričam i hrvatski. Torej vzporedno vadim 4 tuje jezike.

Naslednja dobra stvar je, da sem spoznala mnogo ljudi iz raznih držav. V firmi delajo ljudje iz cele Evrope.
V Pick upu imam npr. dva sodelavca iz Madžarske, Italijana, Nemca, in Španca. Za večino od njih to ni prva služba v tujini, delali so že v več državah po svetu.
Vsak dan v Free Motionu od osebja spoznaš koga na novo, ki ti pove, da je iz Belgije, Škotske, Norveške… In potem se zvečer po službi z ljudmi iz vseh vetrov in vseh generacij dobiš na pijači, kjer si med sabo pripovedujemo razne življenjske zgodbe.

In še zadnja stvar, ki je seveda odločilna pri vsaki službi… plačilo. Mesečna neto plača je “nemška”, torej višja kot v Sloveniji… govorimo o štirimestnem številu. Dvomim, da bi kjerkoli v Sloveniji v svoji prvi službi dobila 1000€ ali več.

Bivanjski stroški so tu nižji, hrana je cenejša kot v Sloveniji, celo davka na nakupe preko interneta ni. Vse papirje za delo tukaj, vključno z odprtjem bančnega računa in spletne banke sva uredila v enem samem dnevu, brez tistih dolgih procedur, ki smo jim priča v Sloveniji.

Lahko povzamem, da je bila odločitev za življenje in delo v tujini ena od najboljših, kar sem jih kdajkoli sprejela.
Po tihem se nama obema že poraja vprašanje, ali bi ta služba lahko trajala dlje, kot le do maja 2017, kot je bilo sprva mišljeno…

Prvi vtisi z otoka večne pomladi

Ko sva se odločila, da greva na Gran Canario, sva imela do odhoda še dober mesec časa za vse. Imela sem občutek, da je to še cela večnost, toda vsi ti dnevi so se odvili tako hitro… In nato naju je do odhoda ločilo le še 12 ur.

V torek zjutraj sva spakirala obe kolesi… mojega Specializeda in Blaževega Scotta. V ti dve škatli sva dala še nekaj oblek in čevljev. Nato sva napolnila še dva nahrbtnika in eno potovalko. Skupaj je naneslo kar 95kg prtljage.
20160506_101320-2Ne bom lagala, slovo od domačih ni bilo lahko. Videti solzne oči, najbližje objeti za trenutek in se hkrati zavedati, da odhajaš 4000km stran…
No, oni vsaj vedo, da se vrnem že čez 7 mesecev… toda moja Skadi tega ne ve. Me bo vsak dan naslednjih 7 mesecev razočarano čakala?
Ob tej misli se mi je dobesedno trgalo srce in če bi se po odhodu le še enkrat samkrat obrnila nazaj, bi najbrž ostala kar doma.

Pri Blažu doma smo nato igrali Tetris. Kako zložiti dve kolesi, dva nahrbtnika, eno potovalko in tri ljudi v avto? Skoraj nemogoče.

Blaževa mami naju je zvečer odpeljala v Ljubljano in tam smo se poslovili. Nato sva se naložila v GoOpti in od tam smo se okrog 22:30 ure odpeljali proti Milanu. Večino časa sva dremala, nekajkrat smo se ustavili in nekje okrog 3:30 zjutraj prispeli. Letalo sva imela šele ob 6:50 uri.
Na njem sem zaspala še preden smo vzleteli in dremala naslednje tri ure. Zadnjo uro sva bila oba že sita vsega sedenja in cela »zlomljena«.

20161022_133135
Pristala sva ob 11:00 po lokalnem času-(Gran Canaria je 1 uro nazaj).
Dobila sva na prtljago, nato pa z ostalimi, ki so rezervirali avto v isti Rent a car družbi, počakala na španca, ki naj nas bi nato s kombijem in prtljago odpeljal do naših avtov.
Seveda se je zakompliciralo pri nama, ker sva imela toliko prtljage, da je ni mogel naložiti v kombi. Tako sem jaz ostala na letališču s prtljago, Blaž pa se je s kombijem odpeljal po najin avto. Samo upala sem, da bo dovolj velik, da bova vse stvari lahko v Maspalomas prepeljala naenkrat.

20161019_124206Po tem ko sem tam čakala že več kot pol ure, mi je Blaž javil, da je dobil avto, ampak se noče prižgat. Zaradi tega je mogel na recepcijo, da so mu zamenjali ključ. Po dobri uri se je pripeljal na letališče. K sreči sva v najinega Forda spravila vse, toda že takoj na avtocesti so začele utripati vse lučke, kazalci so skakali, tako da sva zavila direktno nazaj do Rent a car-ja. Tam je delavec ugotovil, da je z avtom res nekaj narobe, zato sva dobila drugega. Ko nama jenastavljal jezik na GPS-u v avtu naju je vprašal, če bi ga želela imeti v angleščini. In midva vsa zmešana od poti, sva mu odgovorila “može i hrvatski”. Seveda ni ničesar razumel in na ta račun sva se še veliko presmejala. In tako sva se končno, po skoraj dveh urah lahko odpeljala v Maspalomas.

20161019_161500
V trgovini Free Motion, kjer se bova tudi zaposlila, sva bila dogovorjena z Avstrijcem Ottom, da nama pokaže stanovanje, ki ga oddaja.
Ko smo se pripeljali do zunanjega vhoda je odklenil vrata z ulice in pred nama se je naslikal bazen in več hiš, ena ob drugi. Vstopili smo v eno od njih, sodobno opremljeno, s tremi kopalnicami, petimi spalnicami, pravzaprav vilo, preveliko za naju dva.
Otto nama je povedal, da skupaj s kolegom Martinom oddajata te zakupljene hiše večinoma gostom, ki pridejo na Gran Canario za teden ali dva, ter da je ena hiša namenjena 8 do 10 ljudem. Te osebe si potem delijo kuhinjo in dnevno sobo.
Midva torej nisva idealni stranki, ker bova na Gran Canarii 7 mesecev. Z Ottom se dogovorimo, da ostaneva v tej hiši, dokler ne najdeva nekaj drugega, manjšega, stanovanje samo za naju. Otto se strinja, in tako postanemo sostanovalci in že skoraj sodelavci.

Ko se z Blažem razpakirava se zapeljeva do najinega bodočega delovnega mesta, enega največih kolesarskih centrov v Evropi – Free Motion. Tam dela že drugo leto tudi Sebastijan, oseba, ki je “kriva” da sva se midva sploh preselila v tople kraje. Sebastijan, ki me je v Sloveniji s svojo trgovino Soča Bike Center sponzoriral za Ultrabalaton, nama je dal potrebne kontakte za delo ter tudi za bivanje na Gran Canarii. Brez njega se vsega tega najbrž nebi lotila že letos.

20161020_104814
Zvečer sva oba takoj padla v komo. Mogla sva se dobro naspati, saj naju je naslednji dan čakal razgovor za službo.
Zjutraj se odpraviva na prvi tek proti morju. Še vedno ne dojamem, da se čez en teden ali 10, ali 14 dni ne vračam domov, pač pa je to moj novi, začasni dom. Hudo! 🙂

Popoldne, po dolgem pogovoru s šefom Alexom, Juaquinom in Bjornom v Free Motionu, sva dobila službo v oddelku pick upa. Dogovorimo se, da si pred vikendom urediva vse papirje potrebne za delo in potem lahko začneva že v začetku naslednjega tedna (od 24.10. naprej).

20161020_181036
Zvečer, po uspešnem dnevu greva na kratko razvrtet pedale v hrib na razgledno točko, na višini 480m nad morjem. Pogled navzdol je čudovit in že se veselim dni, ko bom lahko meter za metrom spoznavala in odkrivala ta otok.

Zaenkrat težko povem kaj več o samem življenju na Gran Canarii, ker sva tukaj šele dobrih 24ur. Vse kar lahko trenutno zatrdim je, da zime niso hude, ker imamo čez dan 36° C, da pred prehodom za pešče ne čakaš niti sekunde, ker vsak avto takoj ustavi, da tukaj na vsakem koraku rastejo različna eksotična sadna drevesa in da me zjutraj zbudi ptičje petje.

Seliva se.

Z Blažem čez slaba dva tedna za najmanj 7 mesecev odhajava na otok večne pomladi – Gran Canario. Z enosmerno vozovnico in štirimi kovčki prtljage.

Veliko sva govorila o tem, da bi rada videla svet, preden bi se v prihodnosti nekje zares ustalila. Imava zelo podobne želje in življenjske nazore.
Toda planirala sva delo v tujini po tem, ko dokončam še zadnji letnik študija in diplomiram.

Nobena skrivnost ni, da nimam nikakršne želje mulce v šoli poučevati športno vzgojo. Zato nimam namena na magisterij. (V šoli lahko učiš le z magisterijem.) Diplomo jemljem bolj simbolno. Do nje bom vztrajala le, ker vem, kako danes vsi cenijo akademsko znanje, kljub temu, da so v veliko primerih izkušnje v življenju vredne dosti več.
Ampak to je tema za kdaj drugič.

Torej, ko se je pred nekaj meseci ponudila priložnost, sva se skupaj odločila, da jo pozdravima z odprtimi rokami. Sprejela sva službo na Gran Canarii, do junija 2017. In tako postala del statistike tistih ljudi, ki gredo srečo iskat v tujino. Jaz temu rečem po domače “s trebuham za kruham” in Blaž se mi smeji.

Končno konec oktobra šport ne bo več le moj najljubši hobi, pač pa tudi moj kruh. Najino delo. In če nama takšna služba omogoča še spoznavanje nove kulture ter preživljanje zime na 25°C, zakaj bi oklevala?
Poleg tega se veselim novih kompetenc… španskega jezika, novih praktičnih športnih znanj, dela v velikih skupinah, učenja vodenja ter organizacije… Če bosta čas in denar dopuščala pa nama ne uide še malo raziskovanja sosednjih otokov, mogoče tudi Afrike…?

Vem, da se večina za kaj takega nikoli nebi odločila, to razberem tudi iz odzivov ljudi. Smo pač tako narejeni, da se upiramo spremembam, ker nas je strah in imamo radi občutek ustaljenosti in varnosti. Priznam, to potovanje je skok v “neznano” in strah je prisoten.
Toda zakaj vztrajati pri nečemu, kar me ne osrečuje in ne izpopolnjuje.

Povsod srečujem vse preveč nezadovoljnih ljudi. Takih, ki vegetirajo. Nezadovoljnih na faksu, v službah in doma… Mrliči, ki hodijo po tem svetu, ujeti nekje v sivini, kot da bi na svoji poti pozabili, da je njihovo življenje plod lastnih odločitev. Kot, da bi pozabili, da je za srečo odgovoren vsak sam.

Nočem biti del tega.

Vem, da se v tujini ne cedita le med in mleko. Vem, obstaja možnost, da stvari ne bodo potekale tako gladko kot se zdi. Ampak ej, lahko da bodo točno to in še več kot pričakujeva.

P S: V prihodnosti lahko pričakujete pogostejše zapise o življenju na otoku.

P P S: Da me dobite na tisto kavo, za katero se dogovarjamo že več mesecev imate še 13 dni časa. 😉

Tretjič iz Celja v Logarsko

Letos po Balatonu sem rekla, da se moram malo umirit. Da moram te ultre za nekaj časa postavit na stranski tir. Zaradi zdravja. Vzeti si moram čas, da porihtam vse kar je za porihtat. In res sem si ga vzela, samo obisk zdravnika sem odlašala…

V začetku meseca avgusta sem tekla na Teku po zagorski dolini, po tem ko sem od Balatona naprej opravila kakšnih 10 krajših tekov. Torej skoraj nič teka, v primerjavi s preteklimi meseci.
Kljub temu, sem odtekla popolnoma brez bolečin, s tako neverjetno lahkoto, da mi še dva dni po teku ni bilo nič jasno. Kako je mogoče, da brez treninga teka napreduješ v hitrosti?
Preživela sem sicer kar veliko ur na kolesu, včasih tudi po 4 ali 5 ur skupaj, seveda pri zelo nizki intenzivnosti. Kolesarjenje je prav blagodejno vplivalo na moje noge.
Čutim, da so trenutno mišice močnejše kot kdajkoli prej.
In tako sem zadnja dva tedna kolebala… Logarska.. ja ali ne. V mislih sem imela celih 73km, ali pa sploh nič. Pod 7ur, ali pa sploh ne grem.

V petek, dan pred tekmo sva šla z Blažem na abrahama k človeku, ki je šel dobro leto nazaj, ko sva se z Blažem spoznala z nama na Grintovec. K človeku, ki pri “rosnih” 50 letih vozi Ironmane in teče ultramaratone. Ne, to ni bil običajen abraham kjer ljudje malo pojamrajo da jih boli to in ono, da ponoči ne spijo in imajo takšne in drugačne probleme. To je bil abraham, kjer bi se praktično na vsakemu človeku lahko učil anatomijo mišic. Sami takšni ljudje, ki te motivirajo in znajo zajeti življenje z veliko žlico.
Z Blažem sva se od njih poslovila zgodaj, ker je bilo treba naslednji dan budilko ugasnit že ob štirih zjutraj.
20160903_075211
Spala sem slabo, premetavala sem se in imela neke čudne blodnje, da tečem in jem lubenice. Tudi Blaž je slabo spal. Ko je zazvonila budilka sem sicer vstala, ampak ne rada. Nisem vedela, a naj grem, ali ne. Zjutraj mi je bilo slabo, hrana ni šla po grlu… Blaž reče naj se odločim sama.
In smo se odpeljali v center Celja. Blaž, njegova mami Alijana in jaz. Blaž pripravi kolo, jaz pa se grem prijavit na “ta dolgo”. Pred štartom vidim polno znanih obrazov, rečemo besedo, dve, se slikamo s tem in onim, potem pa gas.
Tekači se poženemo v tek, nekateri skoraj v šprint proti nabrežju Savinje. Počasi spuščam hitrost in najdem svoj tempo, Blaž se mi priključi proti koncu prvega kilometra. Nekaj časa me spremlja Frenk Mizarjevsin, nato nekoliko pospeši in me pusti zadaj. Čez nekaj časa me
ujame Anže Česen, naredimo eno sliko v akciji, potem pa odteče naprej.

20160903_061550
Prvih 5km pretečem v 25 minutah. Nekoliko hitreje kot sem imela v mislih, ampak noge res letijo brez problemov. Drugih 5km spustim tempo, pretečem jih v 27minutah. Prvih 15km pretečem v času 1h in 18minut. Soliden tempo, odločim se da ga takšnega tudi čimdlje ohranim.
20160903_075728
Nekje med 15 in 20km me prehiti punca v skoraj špriterski hitrosti, od takrat naprej tečem na četrtem mestu med ženskami. Zdi se mi, da čutim pekoč občutek v obeh kolenih. Ne. Prosim ne. Ne danes.
Odmislim in tečem naprej. Prvi polmaraton je mimo v času 1h in 49minut. Počutim se super, Blaž mi zavrti par komadov iz youtuba, vmes mal pojema in se zajebavama, da čas hitreje mine.
Malo pred Mozirjem prehitim tretjo žensko. V Mozirju na 30km ura kaže 8:37, kar pomeni, da tečem že 2 uri in 37minut. Tekači tam že nestrpno pričakujejo štart teka na 42km, vmes pa navijajo za nas, ki tečemo celih 73km. V Mozirju ob cesti stojita tudi ati in mami, ki sta me prišla spremljat in bodrit.

20160903_081752
Od Mozirja naprej se sonce začne dvigat višje na nebo in temperatura začne naraščati.
Nekje med 35 in 40km doživim krizo. Koleno me boli za znoret. Vsak korak je kot bi mi zarili nož v zunanjo stran desnega kolena. Vsedem se na tla. Norim in obupujem. Strah me je neuspeha, bojim se, da ne bo šlo več naprej.
Spomnim se, kako sem kot 18-letnica prvič tekla celih 73km v Logarsko in si želela, da bi se nekoč borila za prva tri mesta.
Zavem se, da je ta dan to moja realnost. Močnejša sem kot kdajkoli prej, ampak poškodovana. Glava hoče hitreje, telo zmore hitreje, ampak koleno pravi, da je konec. Koleno zahteva, da neham.
Sovražim se, ker sem zjutraj prišla na štart, kljub vedenju, da še nisem pozdravljena. Sovražim se, ker si to delam.
Na 40km kljub vsem mukam v času 3ure in 38 minut. Ta čas mi pove, da je moj tempo padel na 6:00min/km.

20160903_102617
Blažu rečem, da bom v Ljubnem odstopila. V glavi seveda nisem čisto sigurna, če bi to res storila, ampak imam občutek, da se bom lažje pravilno odločila, če besede izrečem na glas.
V Ljubnem se zavem da je do cilja (le) še 27km. Nevem, koliko časa sem bila že na poti takrat, ampak vem, da ura še ni bila 10:30, ker tekači od tam še niso štartali. Ko tečem mimo njih, ki vzklikajo in ploskajo, mi mahajo in me spodbujajo se mi naježi koža. Dobim nov zagon, novo energijo.
Odtečem naprej in v mislih računam: še 10km do Luč, kjer štartajo tekači na najkrajšo razdaljo, od tam naprej pa se na tleh odšteva vsak kilometer in mi bo zarad tega vse veliko lažje. Stisni Ula, stisni! Vmes imam ponovno krizo, prehitita me dve ženski, tako, da sem sedaj peta.
Od Ljubnega do Luč ne gre nikamor… zdi se mi, da tistih 10km tečem dlje, kot 30km od Celja do Mozirja. Vstavljam se praktično vsak kilometer, ker šparam desno koleno me začne boleti levi kolk. Telo zahteva da se večkrat vsedem na tla in popolnoma skrčim.
Blaž me maže z voltarenom.
20160903_081515
Ko tečem, je moja hitrost še vedno zavidljiva, prehitevam tiste na 27km, s tempom nekje okrog 5:30min/km… ampak preveč je ustavljanja vmes. Enostavno ne zdržim dlje, brez da bi mi bolečina prišla do živega.
Blaž me vmes spominja na vse skupne teke, na tistega ko je bilo zunaj -5 stopinj in sva tekla 25km po snežnem viharju na Vrhe. Spomni me, kako sva 29. aprila letos od doma nesla smuči na Kal (965m n.m.) in potem smučala nazaj domov. Priznam, zna me motivirati, ko se sama ne znam.
V Lučah zamudim štart tekačev za kakšno minuto. Za 56km potrebujem 5ur in 28minut.
Ker sem si zapravila vso prednost, ki sem jo pridobila v prvih 30km, sem nejevoljna in razočarana. Vem, da z rezultatom ne bom zadovoljna in da bi se mogel zgoditi čudež, če bi hotela odteči pod sedmimi urami.
Nadaljujem enako kot prej, slaba dva kilometra teka in se usedem. Spet dva kilometra teka in hoja, tek, hoja, tek, hoja. Prehitim četrto žensko. Tokrat zadnjič.
Zadnjih 10km sem ena redkih, ki v klanec teče lažje kot po ravnem. Kako nebi, ko pa so moje domače Zasavje eni sami hribi. Hočeš, nočeš, hrib je vedno del teka.
Težko pojasnim, kaj občutim, ko se mi odpre pogled na čudovite gore, 3km pred ciljem. Obljubljena dežela. Samo malo še.
Tečem vse do cilja, zagledam čas na tabli 7:34:08. Pade največja medalja okoli vratu, moja tretja. 34minut in 8 sekund prepozno. Ponosna in razočarana. Vesela in žalostna.
Kljub temu, moj najboljši čas do sedaj.
In naslednje leto bo še boljši, to si v mislih obljubim.
V cilju sedim na tleh in sezujem čevlje in nogavice. Okej, en, dva, trije.. ja trije nohti bodo črni. Okrog mene moji najdražji, ati, mami in Blaž. Ko takole na tleh sedim in z Blažem jema kruh z namazom in paradajz pride tudi Blaževa mami.
Počasi odšepam pod zaslužen tuš, nato pa počakamo na razglasitev rezultatov. Osvojim 1. mesto v kategoriji do 29. let med ženskami in 4. mesto absolutno med ženskami.
Čestitam ostalim, Pii, ki je absolutna zmagovalka tega teka in me je prehitela kar za dobro uro, Anžetu, ki je zborbal do konca kljub bruhanju, Frenku, ki je dosegel nor čas.

20160903_131020
Na tem mestu čestitam tudi vsem ostalim, na vseh razdaljah. Obut copate in vstat iz kavča je zmaga. In vsaka razdalja, pa naj bo 5km ali pa 100km, je spoštovanja vredna.

Sej vem, da sem stara samo 21 let, ampak imam nekaj izkušenj in nekaj le vem o življenju.
Treba je sledit sanjam, delat tisto, pri čemer srce zapoje in kar napolni dušo. Postavit cilje in stvari uresničit. Biti srečen. To je edino kar šteje.

Kaj sem jedla in pila med tekom?
-6x gel Sis
-2x gel Sis z elektroliti
– 150g suhih datljev
– pol banane
– 5 solnih tablet
– veliiiiko vode

Aktivne počitnice 1. del (Španija)

Vem, da je že nekaj dni minilo odkar sem prišla domov…upam, da niste že obupali nad mano in mojim poročilom, ki sem ga obljubila.
Saj bi ga napisala že prej, ampak sva v torek okrog 5. ure zjutraj z Blažem šele prišla v nazaj domov, nato sem jaz sem samo zamenjala nahrbtnik in odšla s faksom za 3 dni na Faro ob Kolpi. Domov sem prišla pred nekaj urami in evo, že tipkam. 🙂

14. februarja, torej za valentinovo, me je Blaž presenetil z letalsko karto Bologna-Vigo. Izbral je super termin, edini teden, ko nimam izpitov ali raznih drugih obveznosti s faksom.
Junij se je takrat zdel še daleč, a sem ga le dočakala.

En dan pred odhodom sva šla z Blažem še v Logarsko Dolino na polmaraton. Jaz sem bila sicer samo gledalka ker imam še vedno težave s kolenom. Zunaj je bilo skromnih 13°C, padal je dež in res me je dobr prezeblo. Aja, Blaž je bil absolutno tretji s časom 1h24min. 🙂

Prišel je 20.6., dan odhoda v Španijo… Dopoldne smo se iz Štor proti Bologni odpeljali Blaž, Bremči in jaz. Bremči je bil tako ustrežljiv, da je za naju zapravil 10ur, se peljal z nama v Bologno in odpeljal avto nazaj v Štore.
13516330_10208355740842809_1792403773841621121_n
Okrog 16:00 pridemo v Bologno, Bremči se odpelje nazaj domov, midva greva pa na letališče. Iz Bologne vzletimo okrog 18:00 in okrog 20:20 pristanemo v Vigu. Že v zraku naju oba z Blažem preseneti pokrajina, ki je za Španijo nenavadno zelo zelena. Zvečer še sonce na polno nažiga, zgleda, kot da je ura pet popoldne. Greva na bus do centra, od tam pa z nahrbtniki peš v najin hotel Junquera. V sobi samo vržema nahrbtnika v kot in gasa še malo ven, raziskovat. Naredima kakšnih 5km ob ogromnem pristanišču, grema v trgovino, zunaj se popolnoma stemni šele okrog pol enajstih. Nato grema v hotel in spat.

1. DAN: Zbudiva se okrog osmih in pojeva zajtrk v postelji (banana, vanilijevo sojino mleko, štručka). Potem se oblečeva za tek, Camelbak na hrbet, v njega Sis gele in elektrolite, kopalke, brisačo, kremo za sončenje, vodo, sadje. Gas!

Odločima se, da greva ta dan od hotela v levo stran ob morju. Tečeva kakšnih 6km, vsaka naslednja plaža je lepša od prejšnje, nato najdeva eno res čudovito peščeno, polno školjk in se tam zasidrava. Kakšni dve uri se potem malo “prživa” in se hodiva vmes v ocean hladit. Voda ima manj kot 20° kar je super za moje koleno, ampak imam pa kar težave, preden se  lahko spravim noter. Bolj kot žge sonce, več je ljudi na plaži in z Blažem se odločiva, da greva pogledat še otoček, ki ga že ves čas gledava na levi nekaj kilometrov stran in je z dolgim mostom povezan s celino. Pametnjakoviča se tja odpraviva v natikačih in oblečena v kopalke, v največji vročini.

DCIM100GOPRO

20160621_161807Hodiva kakšno uro v eno stran, vmes “streseva” en family pack Oreo piškotov, se na mostu malo poslikava, kupiva nekaj za pit, nato pa greva počas nazaj. Takrat opaziva, da sva oba nekam zelo rdeča. 😀 Prideva nazaj na najino plažico, se še enkrat vrževa v vodo, nato se oblečeva in greva nazaj v hotel. Ko prideva v sobo je ura že 6 popoldne. Blaž je opečen po vratu in stegnih, jaz po nartih in za koleni. Čudne lokacije, ki sva jih zgleda premalo namazala, ups. Zvečer greva še enkrat v trgovino in na sprehod, ker sva ta dan zgleda še premalo prehodila. Potem pade še ena ogromna solata s štruco kruha.  Izkupiček dneva je kakšnih 25km in ožgana koža.

2. DAN: Zjutraj zajtrk nato pa plan, da greva ta dan ob plaži desno. Odločiva se, da ob najhujši vročini raje prideva nazaj v hotel, zunaj pa sva le zjutraj in potem spet pozno popoldne. Ista priprava nahrbtnika kot prejšni dan in spet gas. Tečeva skozi center mesta, ki je zelo urejen in čist. Drevoredi so večinoma sestavljeni iz pomarančevcev, pločniki so tlakovani, nikjer ni smeti, prebivalci vsi pobirajo iztrebke za svojimi kužki, stavbe so lepe, ljudje so urejeni in zelo prijazni. Vigo je res mesto po katerem se lahko zgleduje marsikatero drugo mesto.
Ko prideva iz centra se namesto blokov pojavijo tipične španske, čedne hiške pisanih barv, okrog njih pa razno cvetje, ki je meni res zelo všeč. Nora sem na rože. Na mnogih vrtovih hiš tudi rastejo limonovci. Zagrizeva v klanec, ker želiva priti na oddaljeno cerkev sredi gozdička na hribu, ki sva jo zagledala, ko sva tekla ob obali. Kakšnih 10 minut na slepo med hiškami hodiva strmo navzgor, nato pa se pred nama pojavi zavita cesta, speljana okrog in okrog hriba, na katerem je cerkev. Razgled je čudovit. Pred cerkvijo na travi skakljata dva divja mlada zajčka, ki zbežita šele, ko se jima približava na 3 metre. 20160622_114146Na vrhu posediva malo na klopi, si ogledujeva okolico in se dogovoriva, da naslednji dan vstaneva že okrog pol šestih zjutraj in odideva še bolj desno, do ogromnega mostu, ki ga vidiva v daljavi. Izgleda, kot da je do tam kakšnih 10km.

Odpraviva se navzdol po zaviti cesti, med lepe hiške in ker sonce še ni tako visoko na nebu, da bi mogla že oditi v hotel, greva raziskovat naprej. Tečeva desno ob plaži mimo marine, nato pa po tlakovani cesti skozi gozd. Obala je tam navpična in skalnata, tako da se od vode oddaljujeva. Po nekaj minutah se nama odpre čudovit pogled. Stojiva ob poti na travi, kakšnih 20 metrov nad morjem. 20160622_114111Tečeva naprej, vse do plaže, kjer se globina vode veča zelo počasi, tako da gledava ljudi v vodi, ki so več 10 metrov od plaže, pa jim voda še vedno sega le do kolen. Ta plaža je polna školjk posejanih ena zraven druge, peska se izpod njih skoraj ne vidi. Ker s sabo nimava kopalk, se odločiva, da se tja prideva kopat naslednji dan.
Ko tečeva nazaj proti hotelu srečava dve Avstralki, ki za sabo vlečeta kovčke. Ena reče: “do you speak english?” In ko sva odgovorila z “yes” sta bili presrečni, ker španci pač ne znajo nič v angleščini povedat, tako da si z njimi ne moreta pomagat. Mama in hči povesta, da iščeta marino, od koder bosta potem odšli jadrat. Ker midva vema kje je in ker hodiva v isto smer, ju pospremiva. Povesta nama, da gresta nato še skupaj v Francijo, hči pa potem še v London. Ko pridemo do marine se slikata z nama in nato gremo vsak v svojo smer.
V hotelu z Blažem v največji vročini zagrnema zavese in zaspiva. 20160622_193453Okrog šestih popoldne se spet spravima ven, počas peš poiskat glavno avtobusno postajo v Vigu, od koder greva čez 2 dni v Porto na Portugalsko. Po slabi uri hoje jo najdeva in si za domov vzameva vozni red. Na poti nazaj v hotel v mestu zagledava še park in si ga greva ogledat. Mene najbolj navdušijo veličastna drevesa in rože, Blažu pa je všeč razgled na vrhu. Zvečer spet pade ena mešana solata. Aja, Blaž je ta dan v trgovini ko sva že skor obupala našel hummus, ki ga oba obožujeva. Tako, da sva zvečer zraven solate pojedla še celo štruco kruha s hummusom. 😀
Izkupiček dneva: novih 25km, nova poznanstva in hummus!

3. DAN: Zjutraj je baje dvakrat zvonila budilka, ampak jaz sem obe preslišala. Blaž ju je izklopil. Ker je bilo vreme slabo, nama ni bilo treba iz hotela oditi zgodaj, da bi se izognila vročini. Malo dlje sva poležala, pojedla zajtrk, potem pa proti mostu, ki sva ga gledala prejšni dan. Zunaj je bilo kakšnih 10°C manj kot dan prej, kar se je obema zdelo super. Najina zategnjena ožgana koža si bo lahko malo odpočila. 20160623_140109
Tekla sva spet mimo pristanišča, lepih hišk, skozi gozd po tlakovani potki, mimo plaže polne školjk in še naprej do predmestja naslednjega mesta. Nekaj časa sva tekla tik ob obali, spet drugič višje med hišami, vmes sva tudi hodila, ker moje koleno še ne prenese več kot 10km brez počitka. Veliko sva se ustavljala in slikala, tako  da je čas kar letel mimo. Most je bil čedalje bližje in ko sva se mu dovolj približala, sva ugotovila, da je čez njega speljana hitra cesta in da peš ne moreva čez. Zato sva poiskala kotiček ob obali z lepim razgledom nanj in tam pojedla vsak svojo malico: banana, energijska tablica Sis in voda z elektroliti je bila moja.
Počasi sva se odpravila nazaj proti hotelu. Ustavila sva se pri plaži, kjer sva bila prejšnji dan, se sezula in odšla v vodo. Hodila sva kakšnih 20 metrov od obale, preden je voda dosegla koleno.20160623_123221 Takrat se je začela voda hitro dvigovati, nastopila je plima in z vsako minuto si jasno lahko opazil, kako pesek izginja v valovih. V vodi sva stala kakšnih 15 minut, nato pa se na obali posušila in odlaufala nazaj proti hotelu. GPS je Blažu pokazal, da sva odtekla en polmaraton. Ker pa to itak še ni bilo dovolj in sva “mogla izpolnit dnevno normo”, sva šla zvečer še na en sprehod po mestu, malo po trgovinah itd… in je spet naneslo slabih 30km.

4. DAN: Naslednji dan sva spet malo dlje poležavala. V miru sva pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari nazaj v nahrbtnike. Okrog enajste ure sva vrnila ključe in zapustila hotel, ter se napotila proti glavni avtobusni postaji v Vigu. Ob 12:00 pripelje avtobus, in kupiva karte za Porto. Karta v eno smer stane 12€, kar je zelo poceni glede na 130km dolgo pot, ki je pred nami. Takoj ko pridemo čez mejo se slog hiš spremeni, spremenijo se ljudje, Španija je že daleč za nami. Po dobrih dveh urah se pripeljemo v Porto in po nekaj postajah z Blažem izstopiva. Kaj se zgodi takrat, pa napišem v drugem delu. 😉

Nekaj podatkov o Vigu, za boljšo predstavo:

Število prebivalcev Viga in okolice je pol milijona.
Vigo ima oceansko podnebje, le poletja so nekoliko bolj vroča, kot je značilno za oceansko podnebje.
Vigo je del pokrajine Galicija.
Vigo-on-Map-of-Spain

 

 

Kot bullyji iz prvega razreda

Vsak se jih spomni. Tistih nasilnih otrok iz šole, ki so se imeli za največje carje. Tistih, ki so pogosto pokasirali kak vzgojni ukrep in so delovali, kot da jim je vseeno za cel svet. Tistih, ki so se vedno spravljali na nekaj izbrancev in jih ustrahovali ali se norčevali iz njih zaradi brezveznih razlogov. Npr. ker so imeli čudno majico, drugačno frizuro, par kil preveč ali očala…
In tudi če sam kot otrok nisi spadal med nesrečneže, ki so se vedno mogli braniti pred bullyji, si se jim vseeno raje izogibal. Če si jih od daleč zagledal na poti domov si raje prehodil kakšno ulico več, da si se jim v velikem loku izognil.

Ko odraščaš se ti zdi da je takih ljudi vse manj. Večina si prizadeva urediti življenje preko študija, zaposlitve, ustvarijo si družine in v vsem tem delu jim niti na pamet ne pride več, da bi se norčevali iz ljudi.

Opažam, da se norčevanje iz ljudi v odraslosti prestavi na še bolj banalne primere. Npr. na način prehrane, na odločitve o tem kako boš živel. Razlika je le v tem, da odrasli večinoma nimajo jajc in ti za razliko od otrok ničesar več ne upajo povedati v obraz.

Opažam, kako je v tem našem Zasavju pa tudi drugje, karnaenkrat postalo kul, če te “boli patak” za cel svet razen za lastno rit in za tistih par kolegov, ki so isto “kul” kot ti. Kako je postalo “kul”, če se znaš delat norce iz tistih, ki ne sledijo večinskemu prepričanju kot ovce.
In za razliko od teh bullyjev, ki se tiho posmehujejo, sem jaz svoje mnenje pripravljena napisati jasno in glasno, ker imam jasna stališča in se ne obračam kot piha veter. Ni se mi treba skrivat za masko kot “carji”, okrog svoje družbe. Zakaj bi se, ko pa vsi vedo kakšna sem v resnici?

Veganstvo je nekaj, v kar verjamem. Mesa ne jem že skoraj 10 let, torej sledim tej filozofiji precej dlje kot je veganstvo IN. Laufam ker mi je fajn. In vse skupaj ima en večji namen. In ko združim ultratek in veganstvo, to postane dobra reklama za nekaj v kar verjamem. Ker sama zase govori, da zmoremo. #veganpower! ❤

Zadnje čase opažam veliko “slabe” reklame, dveh vrst ljudi. (Slabe sem dala v navednice, ker je baje vsaka reklama dobra.) 😉

1. vrsta je tista, ki kadi, pije, žura njihova glavna skrb pa je imidž. Delajo vse kar je in, da dobr izpadejo. In seveda sovražijo nas vegane, ker smo taki hipiji, pa se imamo za nekaj več. Taka vrsta ljudi se obesi na dosežek nekega športnega vsejedca, v stilu: “Poglejte vi hipiji veganski, kaj se da na čevape.” #čevapipower #veganizm #vegan4life
Pustimo pri miru dejstvo, da ti ljudje sami niso dosegli nekih vidnih rezultatov na #čevape.

2. vrsta je tista, ki so dejansko aktivni, skrbijo za zdravje in dosegajo neke rezultate. Takšni ljudje, ker je zgleda kul, trenutno na socialnih omrežjih uporabljajo #veganism, #vegan, #vegetarian kot tihi način posmeha nam.
Ti isti ljudje, ki so športno aktivni, hodijo v hribe, tečejo, kolesarijo in tako radi napišejo kako je narava kul, med tekom prazno plastenko in gel vržejo v gozd, ne v kanto za smet.
Ker jim je narava očitno kul samo za Instagram in Facebook, ali pa ne kapirajo povezave, da bodo njihovi predragi hribi in jezera kamor hodijo plavat, čez par let, tudi zaradi njih polni smeti.

Tukaj so še taki, ki te vsake toliko časa označijo v kakšno krvavo objavo ali sliko mučenja živali in spodaj napišejo: MESOOOOO. Primitivizem prve vrste.

Sama sem pripravljena iti čez svoje prepričanje, za ljudi ki jih cenim. Pripravljena sem it v trgovino in za nekoga kupit meso, pripravljena sem it na piknik in cel dan jest bučke in kruh, ker drugega zame tam pač ni. Preko sebe sem pripravljena it, zaradi druženja, zaradi spoštovanja do drugih ljudi.

a5c4c84bcdccad87d4fe4dca6d4fadf7

Ne moti me sam posmeh nad vegani (kljub temu da je norčevanje iz ljudi, ki se vsaj trudijo narediti ta svet lepši in prijaznejši do vseh nesmiselno in totalno neumno). Sama imam dovolj dobro samopodobo, da ne rabim odobravanja in klanjanja “kul” ljudi. Vem kaj delam in to kar delam, delam iz srca, zase, predvsem pa za druge, za to, da se bi naslednje generacije rodile v vsaj takšen svet kot jaz, ne pa v slabšega. Ker se zavedam, da je pri skoraj 8 milijardah ljudi dobro in prav, da na planetu pustiš čimmanjši negativen odtis.

Kar me moti, je posmeh nad njimi:
Link: Meet your meat
In zdej pozivam vse tiste ljudi, da si vzamejo teh 12 minut, preden grejo kupit #čevape in si pogledajo ta video. Da ga ne preskočijo, ne previjajo naprej, da si ne pokrivajo oči. Da se soočijo s tistimi, iz katerih se v resnici s svojimi objavami delajo norca.
S tistimi, ki se borijo za svoje življenje, za zadnji žarek sonca na tem planetu do zadnjega diha.

Ker ko je višek tvojega dneva to, da napišeš #čevapipower, ali pa sarkastično uporabljaš #veganism res nimaš bit na kej ponosen. Zaradi tega je lahko ljudi sram.

Se je po vsem tem, ko živali jemo, oblečemo, obujemo, uporabljamo za zabavo v cirkusih in zoojih, jih uporabljamo za testiranje kemikalij, zasužnjimo, mečemo smeti povsod okrog, sežigamo gozdove, gradimo tovarne in jim jemljemo prostor… se je po vsem tem res treba še norce delat iz njih? In si ob tem mislit, da te to dela kul? 🙂

 

Ultrabalaton 2016

Kje naj sploh začnem?
Kljub vsem obveznostim na faksu in tem, da sem se iz Madžarske vrnila v Ljubljano direktno na izpit(e), sem vedela, da moram čimprej napisati kako je bilo na Balatonu. Dokler so občutki še sveži, dokler lahko rečem, da sem trpela ko hudič in preden lahko napišem, da je bilo super fajn in da bi še šla.
No, s pisanjem sem očitno že odlašala predolgo. Spet bi šla na Balaton. Moja regeneracija je trenutno že skoraj končana, zato se mi slika tistega peklenskega dne karnaenkrat ne zdi več tako grozna.
20160528_062330
Vseeno se bom poskusila čimbolj približati tistim občutkom, ki sem jih imela ko sem tekla.
Pa začnimo…
27.5. 2016 mi je budila zazvonila ob pol sedmih zjutraj. Čeprav običajno vedno jem zajtrk, sem ta dan samo spila smoothie. Zaradi trebušne viroze, ki me je mučila 5 dni prej, mi hrana navsezgodaj še ni dišala. Ati, mami, Blaž in jaz smo zjutraj kot dobro utečena ekipa znosili stvari v avto, se naložili, poslovili in odpeljali proti Madžarski. V stilu vsakega izleta smo potem v avtu spraševali en drugega: si vzel to? si vzel ono? In ko smo se peljali proti Laškem ugotovili, da nimamo stola za moje postanke. Pa smo obrnili in šli nazaj domov.
Ko smo šli drugič od doma na Madžarsko, smo imeli vse. 😀
Pot je nato potekala brez problemov in prispeli smo do apartmaja v mestu Balatonfured. Razpakirali smo se, nato pa se zapeljali 15km stran, do Balatonalige, kjer je bil start teka. Tam sem prevzela štartno številko 42, naredil smo nekaj slik in prvič sem se res začela zavedat: šit, jutri grem laufat 221km!
Med slikanjam slišim: Zasavjeee, Zasavje! 😀
Kdo drug kot Iztok Deželak in ekipa. Tudi on je tekmoval na tadolgo razdaljo za posebno nore primerke tega planeta.
Rečemo par besed po domače, se mal poslikamo. Medtem sonce na polno nabija, mi stojimo pod šotorom in švicamo ko nori in nimam kej, da ne razmišljam, kako bo naslednji dan laufat na taki temperaturi. Počas se poslovimo, oni grejo na testenine pol pa v avtodom, mi pa v trgovino in nazaj v apartma.
V apartmaju cel popoldne ležim v postelji, jem in pijem, ko tak mali hrček. Medtem berem milijone komentarjev na FBju – že na tem mestu, hvala vsem za podporo!
Blaž mi je zvečer še malo zmasiral tačke, ob 21:00, smo šli vsi spat. Blaž je takoj zaspal, sama pa sem se še kake pol ure premetala, ker mi je srce razbijalo sto na uro. Potem sem končno zaspala. Budilka me vrže pokonci ob 4:00. To je ta dan. To je dan D.
Še enkrat se stuširam, cela namažem s sončno kremo, z vazelinom po vseh delih, kjer te lahko ožuli (med nogami, pazduhe, rit, ženske še vsepovsod okrog športnega modrca..). Blaž poskrbi za to, da imava gele za prvih 50km že v nahrbtniku, vazelin, sončno kremo, elektrolite, obliže za žulje, bidone, Ice POwer, Voltaren… Ati in mami pripravita vse ostalo: hladilne torbe s hrano, rezervne copate, rezervne obleke, stol, bidone, kolo itd…
Gremo na štart. Tam se polupčkamo, stisnemo z ekipo, z Iztokom in njegovimi. Pred vhodom za štartno črto se še preveri čip. Pred štartom še nekaj madžarskega nakladanja, angleško tam itak nihče ne zna in potem nekaj, kar je slišat kot odštevanje: het, hat, ol, keto, egi, nula.  – Ta zadnjo sem zaštekala, ura je 5:30, gremo, gaaaaaaas!

20160528_053109Tekači se poženemo naprej, kolesarji nam sledijo nekaj minut kasneje in nas nato na trasi počasi dohitevajo. Najdem svoj tempo in se ne oziram na druge… kmalu srečam dva Slovenca, skupaj laufamo kakšnih 15 minut, se mal pogovarjamo, smejimo, nato me ujame Blaž s kolesom. Na postojanki se ustavita, midva z Blažem grema naprej, kmalu pojem že prvi gel. Prva ura že mimo, prvih 10km, vzamem gel točno vsakih 40 minut, pijem točno vsakih 15 minut, vsako uro in pol vzamem dve solni tableti… Blaž skrbi, da vse gladko teče, on se ustavlja na postojankah, dotaka vodo, jaz samo laufam naprej. Približno na vsakih 10km se moram čipirat. Na 30km si preobujem copate, vzamem isti model, samo večjo številko, ker se mi je zazdelo, da me utegne manjša ožulit. Našpricam se še s sredstvom proti komarjem, ker se karnaprej začnejo lepit na mene. Do rožice, ki označuje 50km pridem v 5 urah in 10 minutah, brez vsakih problemov. Vmes do te razdalje je že treba parkrat lulat, dober znak, očitno dost pijem.
Z Blažem se vmes vse sorte pogovarjama, kilometri tečejo, ati in mami se ustavljata na vsaki postojanki z avtom in počas vreme začne spreminjat pravila igre.
Na postojankah se začnem ustavljat, ker se med tekom dobesedno pregrevam. V ušesa dam slušalke, ampak zdržim z njimi samo 4 pesmi… če ne slišim okolice se mi zdi, kot da laufam sama na svetu, kot da Blaža ni zraven in počutim se preveč osamljena. Nekje na 55km se začne hrib, ki kar traja in traja, do 59km, večina hodi, hodim tud jaz. Tempo je zato slabši. Temperatura kaže 30 stopinj in še naprej raste. Ko laufam ni nobene sence, ravnina, vidim 3km pred sabo vse, levo koruza, desno pšenica, naredim en ovinek in spet 3km naravnost, levo pšenica, desno koruza, a Blatnega jezera nikjer ne vidim že 20km. Sam mal, a ni to tek okrog jezera?

20160528_130935

Na postojankah pijem vodo in se polivam z njo, ali bolje rečeno, pijem in polivam se z juho, ki ima skor tako temperaturo kot zrak. Kapo namakam v vodo na postojankah, ko laufam me Blaž vmes maže s kremo za sončenje, ker mi jo švic in voda sproti spirata.
Med tekom delam pavze in hodim ker dobesedno pregorevam. Tempo zaradi tega zeloooo pade. Najbolj na živce mi grejo kolesarji. V sklopu Ultrabalatona je namreč organizirana tudi kolesarska vožnja okrog jezera in teh kolesarjev je očitno milijon. Ker je kolesarska steza po kateri tečemo ozka te vsake 2 minuti kdo z zvončkom na kolesu opozori, da se on tukaj vozi in če se mu lahko umakneš, ker je bogi, bogi ker se pelje okrog jezera. Itak sem se umaknila, prvič, drugič, dvajsetič, ker morajo bogi kolesarji šparat noge, ker majo še dolgo pot. Ampak potem sem pa parkrat znorela. Zdrla sem se nad njimi, nad nekaterimi celo kar v slovenščini. Slišat je bilo tipično zasavsko: “Pi*ka ti matrna! A ne vidiš da laufam že cel dan, boš pa mnde ti šou okol mene, ne pa da se js umikam. Bom mela drugič hupo od šleperja sabo pa ti bom nazaj trobla!” 🙂
20160528_151511
Med tekom pohodim kačo, ki se sonči na kolesarski stezi in skoraj me kap ko jo vidim. Na postojankah se vedno namažem še z vazelinom. Med tekom imam okrog vratu mokro brisačo. Nič ne pomaga. Sonce me ubija in niti malo še ne popušča. Tekmovalci na postojankah ležijo po tleh, pod drevesi, totalno sesuti, nekateri tudi čist opečeni od sonca. Dvakrat vidim rešilca, ki drvi po cesti.
Lahko vam povem, da človek lahko pogleda vse dokumentarce, vse knjige o tem prebere, ampak če ni tam zraven in ne doživi tega pekla v živo, si ne more niti predstavljati. Ko si praktično od 11:00ure do 19:00ure zaprt v pečici in zraven še laufaš… ni besed, ki bi opisale tak pekel.
Na 90km je ura 17:26, na poti sem skoraj 12 ur in nekje na 94 km je proga speljana tako, da se kolesar in tekač ločita. Tekačeva pot je namreč speljana skozi vinsko klet, do katere prideš tako, da greš navzdol po stopnicah (cca. 50 stopnic, bravo organizatorji!), temperatura v kleti pa je nekje 15 stopinj, da je vse skupaj tak šok za telo, da zelo vpliva tudi na glavo. Bolano res. Ko pridem ven iz kleti, doživim spet en tak šok, ker pridem nazaj na vročino in doživim prvo krizo.
Spet srečam Blaža se usedem na tla in razjokam kot dež. Govorim mu, da naj me ubije če se hočem še kdaj na kej podobnega prijavit, da še na maraton ne grem nikol več. Da grem samo še na DM tek in na nič druzga več. Da bom kar odstopla, da mam dost vsega. Takrat res nisem več videla cilja pred sabo, vsega sem mela poln k. Takrat se Blaž usede zraven mene na tla, me spet namaže s kremo za sončenje, po nogah z Ice power gelom in Voltarenom, me stisne k sebi in mi reče: “Ulča veš, jaz te imam rad, tud če se odločiš, da boš odstopla in od zdej naprej samo še igrala klavir in nikol več obula tekaških copat.” 🙂
Takrat sva na tleh sedela kakšnih 20 minut… in še zdej ko to pišem, imam čist solzne oči.
Nekako sem prebrodila krizo. Ko pridem do rožice za 100km je ura že 19:10 in na poti sem že 13 ur in 40minut. Vročina končno začne pojenjati in začnem se zavedat, da bo treba pospešit, če hočem prit do konca. Spet vidim cilj pred sabo in moj korak je spet skoraj tak, kot da sem šele začela s tekom… le precej me začne ovirati žgoča bolečina v kolenih, ki jo čutim nekako tako, kot če padeš in si razbiješ obe koleni da ti konkretno teče kri. Seveda jaz nisem nikjer padla, koleni sta me boleli od kilometrine in asfalta. Zaradi hude bolečine sem začela nogo v kolenu zvračati navznoter.
20160528_191032
Od 100km do 120km se sploh nič ne ustavljam, razen dvakrat za wc v naravi, pri čemer komaj počepnem za grmovje. Tečem mimo staršev, ki me čakata na postajah, jima govorim, da zdej spet leti, da se dobro počutim. Debelo me gledata, ker sta na 95km videla mojo hudo krizo in nista verjela, da se bom tako pobrala. Vmes med tekom se z Blažem celo pogovarjava, smejiva… vse je super. Rožica za 120km se prikaže ko je ura 21:40. Torej porabim 2 uri in pol za 20km, po tem, ko imam v nogah že 100km in hude bolečine v kolenih.
Na 125km se usedem na stol za daljšo pavzo, pijem, jem… in spet pride kriza. Zavem se, da sem šele malo čez polovico in imam že tako grozne bolečine, da je vsak začetek teka iz hoje kot bi ti tisoč šivank naenkrat zarinili naravnost v kosti. Mami me sprašuje, kdaj se bom preoblekla… od jutra sem namreč že v istih oblekah. Prej se mi itak ni splačalo preoblačit, če sem bila konstantno prešvicana. Odločim se, da oblačil še ne bom menjala.
Hočem se vstati iz stola, se postavit na noge a padem nazaj na stol. Začnem govorit, kaj mi je tega treba in da bi bilo bolj pametno, če bi se šla naga v koprive metat, kot pa laufat 221km. Rečem celo, da bi šla rajši s staro mamo v cerkev za cel dan, kot pa še kdaj laufat. Nato me poberejo iz stola. Vidim, da je mami na robu joka. Prvi koraki so peklenski. Res se mučim. Nič več ne laufam… hodim in Blaž hodi ob meni. Tako me začne zebsti, da mi šklepetajo zobje, zato mi da Blaž svojo majico. V eni roki vodi kolo, z drugo drži mene za roko in tako hodiva v tišini skoraj eno uro. Vmes grem enkrat lulat in ker ne morem več sama čepeti se držim Blaža za nogo. Ves čas jamram, kako me boli koleno. Takrat sem že razmišljala o smislu vsega skupaj. Se mi splača tvegati kolenske vezi in nadaljevati, do kjer bi pač prišla?
20160528_211046
Zagledava rožico za 130km, ura je že 23:50. Tekači okrog ležijo, bruhajo, serjejo, spijo… ni da ni. Odločim se nadaljevati. Spet hodim naprej, počasi, poskušam malo teči, boli kot hudič. Spet hodim. Na 133,4 je na desni strani okrepčevalnica. Tam me čakata ati in mami. Zavem se, da sem 3,4km hodila 40minut. Ura je 00:30, na poti sem že 19 ur. Do limita, ki je 32 ur imam še 13 ur, za preteči oz. prehoditi pa še 87km. To je več kot dovolj časa, za spočitega ultramaratonca, za takšnega, z uničenimi koleni in 130km za sabo pa precej malo.
Ati in mami sta se sicer dogovorila, da mi nobeden od njiju ne bo rekel kako naj se odločim in kdaj naj neham če bi do tega prišlo, ampak takrat je ati spregovoril. Rekel mi je naj neham, rekel je, da ni vredno. Usedli smo se na klopco na levi strani kolesarske steze. Sedela sem in nisem vedela, kaj naj. Želela sem si naprej, vseeno mi je bilo, tudi če hodim še celih 13 ur, do limita. Po drugi strani me je bilo groza vsakega koraka in resnično sem se zbala za svoje zdravje. Vprašala sem Blaža za mnenje in najprej je bil tiho. Vprašala sem še enkrat in rekel je, naj se odločim sama.
V glavi sem tehtala, nisem vedela kaj naj naredim. Pretekla sem več, kot kdajkoli v življenju. Želela sem si naprej, a vedela, da predvsem desno koleno ne bo zdržalo kaj drugega kot hoje. Če hodim 13 ur ne pridem do cilja, ampak recimo nekje do 190km. Še vedno mi zmanjka 30km do obljubljene dežele. Kaj naj storim???
Ati še enkrat reče: “Ula, dost je, nehi!”
In to tudi naredim.
Želela sem si priti do cilja, in ne do 190km, ki bi jih dosegla če bi hodila. Torej nima smisla nadaljevati. Vseeno je, ali končam tukaj, na 133,4 ali na 190… le posledice za moje zdravje bi lahko bile na 190 veliko hujše.
Odpravimo se do avta, in zaspim takoj ko se odpeljemo nazaj proti apartmaju v Balatonfuredu. Za volanom je najprej ati, nato mami, na koncu nas v apartma pripelje Blaž. Naslendji dan dopoldne vrnemo čip organizatorju in se odpeljemo domov.

13315371_1124776344258735_1006690839010472652_nZa boljšo predstavo naj še povem, da je tekmo dokončalo 71 tekačev, od 260 tekačev na štartu. Letošnja izvedba naj bi bila zaradi vremena po mnenju tistih, ki so se Ultrabalatona udeležili že večkrat, ena najtežjih. Tudi časi prvih, ki se vsako leto sučejo nekje med 19 in 20 ur, so letos dobre 3 ure slabši, torej okrog 23 in 24 ur.
Vsa čast torej vsem, ki so to preizkušnjo dokončali, pa tudi tistim, ki so bili dovolj pogumni, da so prišli na štart.

Preden zaključim, se moram še zahvaliti vsem vam, ki ste stiskali pesti, ki berete moj blog, bilo vas je tako veliko, da sem resnično ganjena.
Zahvala gre mojemu sponzorju Soča Sport Tolmin, ki mi je priskrbel dovolj energije za celo leto priprav in tekmo. Geli Sis so se izkazali za vrhunsko izbiro, ker sem imela v želodcu ves čas super občutek, medtem ko so imeli nekateri med tekmo drisko, so bruhali… Če se ne motim, sem jih med tekom pojedla nekje okrog 30 (poleg druge hrane).

Zahvala gre tudi podjetju Elektro Ljubljana za velikodušno donacijo. Takšen projekt je, ne glede na to, kako ga obrneš, tudi velik finančni strošek, ki sta ga v večini pokrila moja starša, pomagali pa so, kot sem že napisala, tudi  Elektro Ljubljana. Hvala.

Tebi Marjanca, hvala za masaže, hvala ker me razumeš, tolažiš, spodbujaš in verjameš vame.

Leto je bilo dolgo, priprave naporne… in vse to so na svoji koži poleg mene najbolj občutili moji domači. Prilagajali so se mi, kot se je le najbolj dalo. Podpirali so me, ko sem se pripravljala na to noro preizkušnjo, ko sem postavila vse ostalo na stranski tir.. Ves čas so verjeli vame, celo takrat, ko sem sama dvomila vase.
Ati in mami sta na tekmi stala na vsaki okrepčevalnici, kot najbolj utečena ekipa, ki se ne meni za to, da je zunaj 30 stopinj in da jima je vroče, ampak sta vedno najprej poskrbela zame. Sestra Rebeka je sicer ostala doma, ampak je govorila z mano po telefonu takrat ko sem nekje na 80km na vročini preklela ves svet. Ati, mami, Rebeka, hvala vam, brez vas, nebi mela niti možnosti da pridem do 133km. ❤

20160528_093536Blaž je zgodba zase, to je človek, ki mi vsak dan pove, da me ima rad. Oseba, ki mi odkar je prišla v moje življenje, daje občutek, da je popolnoma vse mogoče. Moja skala. Brez njega nebi niti izpolnila prijave za  Ultrabalaton. Vsak dan mi je stal ob strani, me zvlekel laufat ob najbolj nemogočih vremenskih razmerah, me tolažil ko sem imela slabe dneve in me vedno znal prepričati, da bo na koncu vse v redu. Ogromno svojih treningov je posvetil meni, se mi prilagodil, tekel moj tempo, namesto, da bi treniral zase. Z mano je potrpežljivo prekolesaril 133km brez ene same negativne besede in skrbel zame na najvišjem možnem nivoju.
Nekoč mi je rekel, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko daš človeku, čas.  On mi ga posveča ogromno in za to sem mu neskončno hvaležna. Brez njega bi na tem teku pogorela že veliko prej. To, da sem ga spoznala, in da je vedno ob meni, je zame veliko večja zmaga, kot preteči teh 221km. Rada te imam. ❤

Ultrabalaton mi bo ostal v lepem spominu in naj me vrag, če ne bom nekoč,  poskusila še enkrat. Ko te ultratek zastrupi, drugače pač ne gre. Nisem razočarana ker ni šlo do konca, vesela sem, da je šlo dokler je šlo. Saj veste kaj pravijo, pomembna je pot, ne pa cilj… in ta pot je bila dovolj dolga, da me je ogromno naučila in za vedno spremenila.

Pred najdaljšim dnem v letu

Prišel je čas, da napišem svojo zadnjo objavo, preden se podam na pot dolgo 221km in doživim najdaljši dan v življenju do zdaj.
Zadnjih par mesecev je moje živlenje kaos. “Ringlšpil”, ki se vrti malo prehitro, čeprav sem se sama odločila, da se zapeljem en krog. Moram povedat, da komaj čakam, da se začne Ultrabalaton in da je za mano. Da se lahko nato posvetim stvarem, ki sem jih zapostavila, ker je priprava zahtevala preveč mene.

12733418_10207358243065988_8347371090116186354_n

Faks, izpiti in projekt 221km dolgega teka so iz mene v zadnjih osmih mesecih potegnili vse do zadnjega atoma energije, ves ta stres pa je zdaj v zadnjem tednu pred startom vodil v bolezen. Dobila sem nekaj podobnega trebušni gripi in danes po dveh dneh, ko nisem mogla niti piti, niti jesti, končno spet lahko kaj konkretnega pojem. Upam, da mi bolezen ni pobrala preveč moči, kajti časa da jo pridobim nazaj 3 dni pred startom na žalost ni. Poleg tega, me je bolezen, seveda v povezavi s celotno pripravo v zadnjih mesecih precej “posušila”, zato Blaž pravi, da se mu zdej lahko za štil od metle skrijem. 😀

Naj povem še, da sem imela to srečo, da me v začetku priprav opazil moj prvi sponzor – Soča Bike Center. Zelo mi je olajšal izbiro gelov, ker mi je predstavil, po mojem mnenju res najboljšo robo in sicer produkte znamke Sis.
Proti koncu priprav me je podprlo tudi podjetje Elektro Ljubljana in mi z velikodušno donacijo prikrajšal veliko stroškov samega projekta.
Za unikatne tekaške majčke, ki smo jih bili deležni jaz in moja ekipa, gre zahvala MAKdesignu.

12243577_10206859028505936_491216357670735409_n

Ko urejam še zadnje malenkosti, se mi po glavi podi ogromno različnih vprašanj. A mam dost gelov in ostale hrane? Obližev? A rabim še kej? Kaj pa za oblečt sabo vzet? Koliko čevljev? Katere nogavice? A me je strah? Kako bo? Kdaj bo začel bolet? Kako bo ponoči, bom ful zaspana?
In potem si rečem… take it eaaaasy punca! Vse bo ok. Pripravljena si, natrenirana, glava dela tako kot je treba, znaš se na pozitivo obrnit ko je najtežje… familija bo tam in te bo pedenala od spredi pa od zadi.
Moj Blaž bo celih 221km zram mene. In kot pravi on, če daš vse od sebe, nimaš kej skrbet in nikoli si nimaš kej očitat. In js vem, da sem dala v pripravah vse od sebe. Kaj me ma torej sploh za skrbet? 😉

Tako da, Ultrabalaton požen, mi smo prpravlen!